Razvoj samopodobe

  • Image

Samopodoba je skupek vseh otrokovih podob, predstav in informacij, ki jih ima o sebi. O tem, kakšen je kot oseba, kot družinski član, kot prijatelj, kot učenec, kakšen je njegov fizični izgled in sposobnosti itn.

Samopodoba se postopno oblikuje od otroštva dalje in se spreminja ter razvija skozi celo življenje.

Starši in drugi otroku pomembni odrasli (npr. vzgojiteljice, stari starši) imajo veliko vlogo pri razvoju in oblikovanju njegove samopodobe. Ko v otrokovi prisotnosti govorijo o tem kakšen je otrok, se morda ne zavedajo, da otrok to posluša, sprejme kot resnico, s tem odrašča in tak v postane. Rečejo »Miha je tako trmast otrok – ne da se ga premakniti, če se za nekaj odloči!« ali »Peter je tako občutljiv, vsaka najmanjša stvarca ga vznemiri.« in »Maja je hudobna – izgleda, da naredi stvari le zato, da komu nasprotuje in nadleguje tiste okrog sebe.« ter »Simona je preneumna za karkoli. Včasih deluje, kot da je z njeno pametjo nekaj narobe«. Otrok se bo po teh stavkih videl kot trmastega, občutljivega, hudobnega, neumnega. Otrok občuti, da je resnično tisto, kar o njem trdijo njegovi starši, nato pa ravna v skladu s tem. Besede staršev otrok vpija kot suha goba, in ko se mnogokrat dnevno ponovijo se njihov vpliv utrdi.

Prav tako kot so lahko neugodne besede otroku škodljive, je lahko pravilna uporaba le-teh v pomoč. V primeru, da je otrok plašen, se ne ozirajte na plašnost, pač pa na njegove pozitivne lastnosti. Ko bo otrok uvidel, da se nihče ne zmeni za njegovo plašnost, bo kmalu pričel izkazovati naravno otroško željo po vzbujanju pozornosti in bo postopoma prišel iz svojega oklepa. Vedno usmerite pozornost na tisto, ker želite, da bi otroci postali. Govorite o tem, kot da je že tak oz. da se vede kot želite. Kar človek misli, to človek postane.

Otroci, ki imajo pozitivno samopodobo o svojih sposobnostih imajo višjo motivacijo za šolsko delo, zaradi tega se tudi bolj prizadevajo in imajo posledično boljši učni uspeh. Učni uspeh pa je ponovno informacija, ki otroku pove kakšen je in nadgrajuje njegovo pozitivno učno samopodobo.

Sčasoma, ko otrok ni več tako vezan zgolj na družinsko okolje, ko vstopi v vrtec, šolo, o sebi pridobiva nove informacije, ki jih vgradi v obstoječo podobo o sebi. Njegova samopodoba postaja vedno bolj kompleksna in razčlenjena.

Viri:

  • Atkinson, W. W. (2010). Sugestija in avtosugestija. Ljubljana: Atelje, galerija, knjigarna Julia Doria
  • Juriševič, M. (1999). Samopodoba in/ali učna uspešnost. Psihološka obzorja
  • Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: I2
  • Kobal, D., Kolenc J. in Lebarič, N. (2002). Motivacija za učenje in samopodoba. Psihološka obzorja, 11 (3)