Pravljice in otrokov razvoj

  • Image

Morda se ravno ob dolgih zimskih večerih starši spomnijo otrokom pripovedovati pravljice.

Ob poslušanju pravljic otroci uživajo, saj so napisane v njim razumljivem jeziku, poleg tega se z lahkoto poistovetijo z junaki zgodb. Kako pa lahko pravljice pripomorejo k otrokovemu razvoju?

Starši imajo nemalokrat težave pri vzpodbujanju otrok k pravilnemu vedenju. Pogosto te težave izvirajo iz tega, da zahteve staršev niso prilagojene trenutnim zmožnostim otrok ali pa jih izrazijo v otroku nerazumljivem jeziku. Pravljice pa so napisane jeziku, ki je otrokom blizu. Junaki zgodb jim predstavljajo vzornike, po katerih se zgledujejo. Ti so navadno nosilci zaželenih osebnostnih lastnosti, so prijazni, prijateljski, pravični, sočutni, pripravljeni pomagati itn. Na drugi strani pa je v pravljicah predstavljeno tudi tisto vedenje, ki ni zaželeno in je kaznovano. Spomnimo se na hudobno mačeho, požrešnega volka, zlobno čarovnico itn.

Otroci z navdušenjem prevzamejo ponujene ideje in predloge za reševanje težav, kot so predstavljene v pravljici. Po vzoru junakov iz zgodb se učijo premagovati težave in strahove iz njihovega vsakdanjega življenja. Seveda je dobro, da se po prebrani pravljici, starši pogovorijo z otrokom o tem, kako je pravljico razumel in doživel. Ni vsak način reševanja težav, ki je bil predstavljen v pravljici, primeren. Če si vzamemo čas za pogovor, lahko skupaj z otrokom poiščemo bolj primerne načine.

Čar pravljic je ravno v tem, da je v njih vse možno. Otroci lahko skozi pravljice pridobijo izkušnjo o tem, kakšne so posledice neprimernega vedenja. Ne le kazen, ki doleti storilca, ampak tudi žalost, razočaranje, strah, izguba zaupanja pri žrtvah. Pravljice torej brez kakršnekoli prisile spodbujajo otroka, da spremeni oz. prilagodi svoje vedenje. Da pa bi lahko otrok te spodbude uporabil v življenju, potrebuje pomoč in navodila odraslih. Ronny M. Cole v knjigi navaja, da je pripraviti otroke do kritičnega razmišljanja na zabaven način, kot da jih pripraviti na resnični svet na nežen in ljubeč način.

Zgodbice za lahko noč pa si starši lahko izmislijo tudi sami. S tem pridobijo več maneverskega prostora in v zgodbo vpletejo dnevne dogodke. Tako otrokom pomagajo ozavestiti čustva, ki so jih nevede doživljali ob teh dogodkih. Hkrati se krepi vez med starši in otroki, poleg tega pa ne bo več borb pred spanjem, saj bo pravljica lep uvod v spanec, predvsem, če se bo srečno končala. Spanje bodo otroci vse manj doživljali kot kazen. Rutina pripovedovanja zgodbe lahko naredi večere veliko bolj prijetne in manj stresne.

Otroci naj sodelujejo s starši pri ustvarjanju zgodbe. Na ta način razvijajo ustvarjalnost, naučijo se sprejemati odločitve o poteku zgodbe. Naslednji dan se lahko pogovorite o odločitvah, ki so problematične. Na primer, če vaš otrok začne prositi, da liki izvajajo aktivnosti, ki so neprimerne (pretep, grde besede, zahrbtnost itn.). Z otrokom se pogovorite o tem, zakaj želi, da pride do nasilnega dejanja in mu razložite, zakaj to ni primerno. Pri tem pa ne odreagirajte preveč čustveno. Pogovor o dogodkih in čustvih v ljubečem okolju ima po navadi pomirjujoč učinek in je zato boljša stvar, kot vsa ta čustva zadrževati v sebi.

Viri

  • Ortner, G. (1997). Pravljice, ki so otrokom v pomoč: zgodbe, ki pomagajo odpravljati strah in napadalnost , in kaj morajo o tem vedeti starši. Ljubljana: Mladinska knjiga
  • Cole, R. M. (2009). Ustvarjajte za otroke: pravljice za lahko noč. Ljubljana: Karantanija