Nočno mokrenje postelje

  • Image

Nočno močenje postelje (nočna enureza) je pogosta težava otrok, ki jo je potrebno zdraviti, če se to redno dogaja pri otroku po petem letu starosti.

Po starostnih skupinah v Sloveniji jo ima 10 % otrok v starosti 5 let, okrog 3% v starosti 10 let, po 18 letu jo ima 0,5-1% otrok. Pri večini prizadetih otrok je prisoten dedni dejavnik. Nočno močenje postelje se trikrat pogosteje pojavlja pri fantkih kakor pri deklicah.

Razlogi za nočno mokrenje po četrtem oz. petem letu starosti so različni. Lahko gre za funkcionalne motnje mehurja ali probleme z dozorevanjem mehanizma za zadrževanje urina. Nočno mokrenje je lahko povezano tudi s težavami s spanjem ali z otrokovimi čustvenimi težavami. Če otrok začne z močenjem postelje po več mesecih ali letih vzdrževanja suhosti, to lahko kaže na pojav novih strahov ali negotovosti pri otroku. To lahko sprožijo dogodki, kot so selitev v novo okolje, ločitev staršev, izguba družinskega člana ali hišnega ljubljenčka, rojstvo sorojenca. Ponovno mokrenje postelje se lahko pojavi tudi v primeru, ko je bil prvotni toaletni trening za otroka preveč stresen.

Starši se morajo zavedati, da otroci postelje ne močijo namenoma in da ob tem občutijo sram in krivdo. Zato je pomembno, da jih starši ne kaznujejo in ponižujejo, temveč jih z zaupanjem spodbujajo k vzdrževanju suhosti. Lahko jim pomagajo na različne načine:

  • omejitev popite tekočine pred spanjem;
  • spodbujanje otroka, da gre pred spanjem na stranišče;
  • pohvaliti otroka, ko je čez noč ostal suh;
  • izogibanje kazni zaradi mokrenja;
  • zbujanje otroka sredi noči, da gre na stranišče.

Starši se lahko odločijo tudi za uporabo tablet ali alarmov, ki na različne način preprečujejo nočno mokrenje. V primerih, ko ima otrok čustvene težave (pogosta žalost, jeza, vzkipljivost, zmanjšanje/povečanje apetita, težave s spanjem), težav z nočnim mokrenjem običajno ne morejo rešiti niti starši niti pediater. Dobro je, da se starši takrat za strokovno pomoč obrnejo k otroškemu psihologu ali psihiatru, saj je težava rešljiva in se da uspešno pozdravit.

Viri:

  • Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstveno-raziskovalni inštitut Filozofske fakultete
  • Praper, P. (1995). Tako majhen, pa že nervozen!? Predsodki in resnice o nevrozi pri otroku. Nova Gorica: Educa