Motnja puljenja las (trihotilomanija)

  • Image

Otroci in najstniki se pogosto igrajo s svojimi lasmi.

Vendar pa pogosto in obsesivno puljenje las in dlak predstavlja resen problem. Za ljudi, ki imajo trihotilomanijo, je značilna nevzdržna potreba po puljenju lastnih las ali dlak iz najrazličnejših predelov telesa (obraz, roke, noge, spolovila). S korenom lasu ali dlake se dotikajo ustnic, ga vlečejo skozi usta ali prste. Včasih koren odgriznejo, nekateri pa pojedo celoten las oziroma dlako. S puljenjem nikakor ne morejo prenehati, lahko se pojavi kadarkoli, še pogosteje pa ob stresnih dogodkih. Oseba se skuša upreti tej potrebi, posledica pa je naraščanje napetosti, ki po puljenju izgine. Običajno se puljenja sploh ne zaveda, dokler niso telesna področja, ki bi morala biti poraščena, popolnoma gola. Da bi se izognili kaznovanju zaradi svojega početja, puljenje otroci poskušajo skriti na različne načine. Gola telesna področja poskušajo prikriti s klobukom, kapo, šalom ali lasuljo.

Simptomi trihotilomanije so:

  • ponavljajoče se puljenje las, ki privede do plešavosti;
  • doživljanje užitka, vznemirjenja ali olajšanja ob puljenju las/dlak;
  • sram in zadrega ob izgubi las/dlak;
  • težave v šoli, službi in doma.

Motnja se najpogosteje pojavi okrog trinajstega leta starosti. Neredki so primeri, ko se začne že prej ali pa znatno pozneje v življenju. Razlog za pojav trihotilomanije ni popolnoma znan. Običajno se bolezen pojavi po stresnem dogodku, na primer po zlorabi ali po bolezni/ izgubi bližnjega.

Nekateri otroci to motnjo zelo težko obvladujejo. Prisotni so občutki sramu in krivde zaradi izgube las/dlak. Mlajši otroci običajno sploh ne opazijo izgube las/dlak, oziroma jih to sploh ne moti. Starejši otroci in najstniki so zaradi izgube las/dlak običajno žrtve zbadljivk in zmerljivk, imajo nizko samopodobo in samospoštovanje, prisotni so tudi simptomi depresije in anksioznosti. Njihovi starši so zelo zaskrbljeni in običajno nanje jezni, saj težko razumejo, zakaj otroci ne morejo prenehati s puljenjem. Starši otroka zaradi puljenja ne smejo obsojati, kritizirati ali poniževati, ravno tako kaznovanje puljenja ne bo odstranilo, vendar bo zgolj privedlo do še večjih težav s samopodobo otroka.

Oblike zdravljenja trihotilomanije:

  • kognitivno- vedenjska terapija (s pomočjo katere se otrok začne zavedati svojih misli, čustev in vedenj, povezanih s puljenjem, ter jih nato nadomesti z drugimi primernejšimi vedenji);
  • zdravljenje z zdravili (za zmanjšanje simptomov anksioznosti, depresije in obsesivno- kompulzivne motnje);
  • družinska terapija in podporne skupine.

Zdravljenje motnje je najbolj učinkovito, če se začne čim prej in je prilagojeno individualnim potrebam otroka in njegovih staršev.

Viri: