Ko otrok noče v šolo

  • Image

Odhod v šolo je za večino otrok vznemirljiv dogodek, poln pričakovanj in veselja.

Nekateri pa ob tem doživljajo intenziven strah in paniko. Strah in zavračanje odhoda v šolo se običajno pojavi po daljšem obdobju, ki ga je otrok preživel doma s starši (poletne počitnice, prazniki, bolezen). Lahko se pojavi tudi po izgubi bližnjega sorodnika ali smrti hišnega ljubljenčka, selitvi v novo okolje ali premestitvi v nov razred.

Otrok običajno zvečer ali zjutraj pred odhodom v šolo potoži, da ima glavobol, da ga boli grlo ali trebuh. Če otrok ostane doma, bolečine tekom dneva izginejo, a se zopet pojavijo naslednje jutro, ko je treba ponovno v šolo. Nekateri otroci pa se sploh ne izgovarjajo na slabo telesno počutje, temveč preprosto nočejo v šolo.

Otroka, ki doživlja strah pred odhodom v šolo, je pogosto tudi:

  • strah biti sam v sobi;
  • strah biti sam v temi;
  • strah se voziti z avtobusom;
  • strah biti vprašan pred razredom;
  • venomer sledi staršem;
  • pretirano ga skrbi za varnost in zdravje svojih staršev;
  • ima nočne more;
  • ima težave s spanjem;
  • ima pretiran in nerealističen strah pred živalmi, pošastmi, tatovi;
  • ima izpade besa in jeze, ko je prisiljen oditi v šolo.

Vzroki teh simptomov in vedenj so različni, od separacijske anksioznosti (strah pred ločitvijo od svojih staršev), skrbi zaradi šolskega uspeha, anksioznost glede navezovanja prijateljstev, do strahu pred učitelji ali pretepaškimi otroki. Če otroku ne nudimo strokovne pomoči, to lahko dolgoročno vodi v anksioznost in panične napade v odraslosti, težave pri navezovanju medosebnih odnosov ter težave pri reševanju problemov.

Starši se z otrokovim zavračanjem odhoda v šolo zelo težko spoprijemajo, vendar se lahko vsak strah in negativna pričakovanja odpravi s strokovno pomočjo. Seveda pa je prva stvar, ki jo mora upoštevati in narediti vsak starš, vzpostavitev dobrega odnosa, ki temelji na zaupanju in ustrezni komunikaciji z otrokom. Starši, ki s svojimi otroci gojijo odprt in iskren odnos, vedo, s kakšnimi težavami se srečuje njihov otrok, ter mu tako lažje pomagajo pri ustreznem reševanju le-teh.

Viri:

  • Brazelton, T. B. (1999). Otrok: Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka. Ljubljana: Mladinska knjiga
  • Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstveno-raziskovalni inštitut Filozofske fakultete.