Kakšna je primerna kazen?

  • Image

Otrokom pogosto uspe narediti reči, ki nam staršem niso všeč ali pa so celo popolnoma nesprejemljive.

Vsi poznamo tisto, ko dveletniku petkrat rečemo, naj se ne igra z mobitelom, pa mu nazadnje kljub temu zgrmi na tla. In tudi če ni aparatku nič hudega, smo jezni, ker nas otrok ni upošteval. Ali pa ko petletnica nalašč priškrne prstke triletni sestrici. Otroku hočemo ne le dopovedati, da je to, kar je storil, narobe, ampak tudi doseči, da mu kaj podobnega ne bi več padlo na pamet. Povsem razumljive želje, vprašanje pa je, ali so izvedljive, in če so, za kakšno ceno.

Kaznovanje je vedno znamenje ali prikaz moči. Kaznuje lahko le tisti, ki premore moč. Kaznovanje ne temelji na medsebojnem razumevanju ter spoštovanju drugega in medsebojne različnosti. Kaznovanje vedno vsebuje takšno ali drugačno obliko nasilja, lahko v obliki psihičnega trpinčenja (pridiganje, poniževanje, omalovaževanje, izsiljevanje z raznimi žetončki ipd.), omejevanja gibanja (razni stoli za »ohlajanje« - nekdanja oslovska klop; t. i. »time-out« ipd.) ali neposrednega fizičnega nasilja (od »vzgojne« klofute naprej). Vsekakor je treba priznati, da so omenjene oblike kaznovanja otrok na svoj način učinkovite – da delujejo. Redki otroci po kaznovanju ponovijo vedenje, zaradi katerega so bili kaznovani. Če pa že, se po navadi podredijo, ko kazen stopnjujemo.

Toda bistveno vprašanje je, kaj starši pravzaprav hočemo? Če nam je pomembno predvsem, da otroci upoštevajo naša navodila in pravila ter se vedejo v skladu z našimi vrednotami in željami, potem brez določenega obsega kaznovanja ne bo šlo. Toda če nam gre za to, se je dobro zavedati, da kaznovanje ni vzgajanje, temveč – discipliniranje. Razlika je opazna. Discipliniranje ostro zareže v odnos med staršem in otrokom. Tu ni prostora za zaupanje in spoštovanje, nadomestita ga strah in v najboljšem primeru strahospoštovanje. Poleg tega kaznovanje kot metoda discipliniranja onemogoča razvoj samospoštovanja, občutka o lastni vrednosti, kakor tudi zavesti o sebi kot svojevrstnem in samosvojem bitju. Seveda discipliniranje ni edino, kar starši počnemo z otroki, zato so posledice odvisne od tega, v kolikšni meri nam vendarle uspeva ohranjati z otrokom tudi pristen, spoštljiv, ljubezniv odnos. Toda eno je gotovo: kaznovanje nikoli ni zastonj.

Kaj nam torej preostane? Najprej se je dobro zavedati, da otroci že od najzgodnejših let želijo sodelovati s starši. Želijo storiti to, kar nam staršem veliko pomeni. Nenehno živijo v (bolj ali manj posrečenem) iskanju ravnotežja med veliko željo po sodelovanju s starši in na drugi strani neizmerno potrebo po raziskovanju, spoznavanju sveta, predmetov, ljudi, ki ga obkrožajo, in njihovih reakcij ter seveda sebe in svojih nenehno spreminjajočih se zmožnosti. Pomaga tudi, če vemo, da mobitel z začetka članka ni padel na tla, ker bi nam otrok nalašč nagajal, temveč zato, ker njegovi prstki še niso dovolj spretni, da bi lahko brez »napake« tipali, obračali, raziskovali ta privlačni predmet, ki ga tako pogosto vidijo v naših rokah.

Otroci potrebujejo, da jim jasno in jedrnato pojasnimo, kaj dovolimo in česa ne. Razlaga, zakaj je tako, je zares smiselna šele takrat, ko otrok zanjo prosi. Že sama preprečitev spornega dejanja (npr. razbijanje po kuhinjskih loncih) ali odvzem ljubega mu predmeta raziskovanja (npr. mobitela) otroku po navadi prinese zadostno mero neugodja. Tudi jasno in glasno sporočilo, da je priškrniti sestri prste popolnoma nedopustno, bo za večino otrok – skupaj s pogledom na sestrine solze – povsem dovolj, da se »delikt« vsaj nekaj časa ne bo ponovil. Zelo pomembno je, da je naše sporočilo o tem, česa otrok ne sme in kaj je za nas nesprejemljivo, izrečeno zelo jasno, nedvoumno in osebno. Z našimi besedami, ki jih resno mislimo. Različice: »Daj no, ljubček, saj veš, da je mamica veliko plačala za svoj mobitel in da se lahko poškoduje … « običajen otrok ne bo razumel, zato z njo zelo verjetno ne boste dosegli svojega namena. Izjava: »Nočem, da se igraš z mojim mobijem, zato ga bom pospravila,« utegne pripeljati do protesta, toda sporočilo je jasno. Ve se, kdo nekaj hoče in kaj to je. Za to, kar hočete, vam ni treba prosjačiti – povejte tako, kot je. Dopustite pa, da otroku to morda ni všeč in da svoje nezadovoljstvo izrazi in tudi odžaluje. Če se ne boste vmešavali, ta proces sčasoma ne bo vzel več kot par minut.

Kadar otroci določeno vedenje kljub jasnemu sporočilu, ki ga dajemo, še kar ponavljajo ali celo stopnjujejo, se splača preveriti, ali je naša želja res smiselna, ali nam res toliko pomeni, ali pa gre bolj za igro, pri kateri gre za to, kdo je močnejši ali kdo ima bolj prav. Morajo biti res vsak večer vse igrače brezhibno pospravljene? Jer na mizi res nujno imeti prt in na spodnjih policah porcelan, če živimo z malim raziskovalcem? Si je treba zobe res umiti tisto minuto, ko ukažem, ali bi lahko otroku pustila četrt ure manevrskega prostora? Morda ugotovimo, da so nekatera naša pričakovanja preprosto previsoka ali pa, da se nam zaradi te ali one malenkosti kratko malo ne splača dnevno spuščati v konflikt. Pravila, ki bi veljalo enako za vse otroke in starše in vsako družino, preprosto ni. Zato mora vsak zase razmisliti, kaj hoče in česa ne ter kaj je zanj pomembno in kaj ne.

Včasih otroci nesprejemljivo ali neželeno vedenje ponavljajo in ponavljajo ne glede na vse. Občutek imamo, kot da nam namenoma kljubujejo. In morda nam res. Če to drži, bo kaznovanje še posebno slaba rešitev. V takih primerih gre po navadi za to, da nam otrok želi nekaj sporočiti, vendar v svoji nezrelosti ne zna drugače kot z »odklonskim« vedenjem. Ne more nam, recimo, reči: »Draga oče in mama, ker sta zjutraj tako živčna in me samo priganjata in se zadirata, se počutim kot nebodigatreba, ki vama je samo v oviro. Prosim vaju, da vstajata malo bolj zgodaj in se toliko umirita, da me ne bo več vsakega jutra strah.« Tega kratko malo ne more reči, ker ne premore besednjaka, niti ni za kaj takega dovolj zrel. Lahko pa vsako jutro, ko se odpravljamo od doma, »zablokira«. To je njegova govorica, naloga staršev pa je, da jo poskusimo razšifrirati.

Smiselno se je ustaviti in poskusiti pogledati na položaj bolj »od daleč«, se pogovoriti s kom, ki mu zaupamo. Predvsem pa otroka, ko smo mirni in nas res zanima, vprašati, kaj se mu dogaja. Ni nujno, da bomo dobili odgovor, ki ga bomo razumeli ali ki nam bo lahko takoj v pomoč, zagotovo pa bomo otroku dali vedeti, da nas v resnici zanima, kaj misli, čuti ali potrebuje. To pa je vselej – vzgojno.

Darja Barborič Vesel, predavateljica in vodja Familylabovih seminarjev