Pred kratkim je po spletu, bolj natančneje po socialnih medijih, krožilo odprto pismo znanega šefa mlademu kuharju, ki se je po dveh tednih odločil zapustiti restavracijo. To je storil na zelo zaseden sobotni večer. S tem je "pustil na cedilu" ostale kuharje v ekipi.

Pa da ne pozabim omeniti načina, kako je to naredil - brez kakršnegakoli sporočila, opozorila, opravičila ali česarkoli podobnega. Enostavno je odšel.

Ljudje me velikokrat vprašajo, kaj si mislim o kuharskih šovih. Kakšno se mi zdi njihovo poslanstvo in ali se strinjam s takšnim načinom popularizacije poklica.

Vedno odgovorim pritrdilno. Televizija po mojem mnenju še vedno predstavlja najmočnejši medij in s tem ogromno pripomore k prepoznavnosti kuharskega oziroma gostinskega poklica. Na nek način ga celo povzdiguje in romantizira. Zaradi kuharskih šovov in oddaj je danes veliko več mladih, ki si na nek način upajo pokazati, da jih ta poklic veseli, in v njem prepoznajo neko strast.

Ta strast do kuhanja in do gostinskega poklica pa je najbolj važna, ker je gonilna sila. Ta strast je »hrana«, ko si po več kot desetih urah dela v kuhinji, ironično, peklensko lačen, je zrak in sončna svetloba, ki ju po dolgem času dela v kuhinji res pogrešaš. Ta strast so prijatelji, ki jih nisi videl že toliko časa, da jih komaj še poznaš.

Zato mladi bodoči šef, ko začutiš v sebi kaj podobnega, za kar si pripravljen žrtvovati marsikaj in še več, samo kuhaj. Ko te nekaj kljub vsem tegobam, kratkim nočem in dolgim vročim dnevom za štedilnikom, glasnem dretju šefov in napornih servisov v restavraciji, še vedno žene k temu, da primeš nož in kuhalnico, potem se ne ustavi in samo kuhaj.

Kuharski šovi so pripomogli k prepoznavnosti poklica, zdaj pa je na mladih, da ga dejansko spoznajo. Eden najbolj napornih, zahtevnih in odgovornih poklicev, ki sam po sebi poskrbi za selekcijo šibkejših členov, kot je v primeru zgoraj navedenega slavnega šefa in njegovega mladega kuharja, a ob enem tudi daleč najlepši.

Najlepši pa zaradi občutka zadovoljstva, ko narediš nekaj dobrega za nekoga drugega. Ni lepšega, kot pričarati nasmeh in občutke ugodja in zadovoljstva na obraze svojih gostov. Zato smo v tem poslu in to je naše poslanstvo - da ustrežemo in se s tem izkažemo in to nam je v ponos.

Blog zapisi chefa Jorga so odraz njegovega razmišljanja in ne odražajo nujno stališč Mercatorja.