Vztrajnost pri otrocih

  • Image

Zgrešen gol na nogometni tekmi, napačen plesni korak v baletni predstavi ali pozabljena vrstica pri recitaciji pesmi lahko otroka zelo potre. Starši pogostokrat ne vedo, kako naj reagirajo v takih situacijah. Tukaj je nekaj nasvetov:

Otroka pripravite na vse možne izide.
Že od malega pomagajte otroku pri predstavljanju vseh možnih izidov določene situacije. Npr. na nogometni tekmi bo lahko dobro igral, lahko mu bo šlo malce slabše, lahko bo zadel ali pa zgrešil gol, sotekmovalci bodo lahko z njim zadovoljni ali pa ne. Na ta način bo otrok na kakršenkoli izid bolje pripravljen. Otrok se mora zavedati, da ne more biti najboljši pri vseh dejavnostih- pri nekaterih je pač boljši, pri drugih nekoliko slabši. To pa ne pomeni, da mora z dejavnostmi, ki mu ne gredo ravno najbolje, prenehati. Kako ga pri tem spodbujati? Ni dobro, če ga primerjate z drugimi (npr. Plaval si dlje kot tvoj brat.), temveč se osredotočite na njegov lasten napredek (npr. Plaval si dlje kot včeraj.). Otroka naučite prositi za pomoč ter nuditi pomoč drugim. Otrok se mora zavedati, da cilj ukvarjanja z določeno aktivnostjo ni biti najboljši, temveč se predvsem zabavati in se marsikaj novega naučiti.

Otrok naj se uči iz lastnih napak.
Včasih so starši preveč zaščitniški do otroka in mu v dobri veri skušajo prihraniti razočaranja, s tem pa mu onemogočijo doživljanje negativnih izkušenj, ki bistveno pripomorejo k učenju in izboljšanju najrazličnejših sposobnosti in spretnosti. Že od zgodnjega otroštva starši pri raznih družabnih in športnih igrah otroku pustijo, da zmaga. Ne prenesejo otrokovega objokanega obraza ob porazu, zato raje poskrbijo, da otrok nikoli ne izgubi. Če starši tak način vzgoje prenesejo tudi na druga področja otrokovega življenja, mu vsekakor delajo medvedjo uslugo. Otrok se bo namreč na tak način naučil prenašati samo zmage, ko pa bo kot odrasla oseba naletel na poraz, se bo z njim le s težavo spoprijel.

Otroka učite vztrajnosti.
Nemalokrat se zgodi, da otrok po prvem neuspehu obupa, pa naj bo to pri učenju tujih jezikov ali pri ukvarjanju s športnimi in kulturnimi dejavnostmi. Vloga staršev v takih primerih je, da ga spodbujajo k nadaljevanju, saj se bo otrok le na ta način naučil, da se je potrebno za vsako stvar v življenju potruditi in da je na poti do uspeha na kateremkoli področju potrebno premagati veliko število ovir, saj nič ne pride samo od sebe. Seveda pa je pri tem potrebno razlikovati med dejavnostmi, s katerimi se otrok ukvarja po lastni izbiri, ter dejavnostmi, v katere so ga spodbudili starši. Zlasti pri slednjih je otroka nesmiselno siliti k nadaljevanju in vztrajanju, če on tega noče.

Viri: