Vzgoja za kulturno obnašanje

  • Image

Vprašanje, ki se mi velikokrat postavlja je tudi, kdaj začeti učiti otroka kulturnega obnašanja, ker je staršem veliko do tega, da bi se njihov otrok znal lepo vest v različnih situacijah.

Gotovo je s takšno vzgojo možno in tudi potrebno začeti že od vsega začetka. V prvem starostnem obdobju so otroci predvsem posnemajoča bitja, zato niti ni tako težko otroku s svojim vzgledom in usmerjanjem predočiti osnovne kulturne navade. Starši, ki si npr. pri obrokih prizadevajo, da otrok ostane pri mizi, da ne packa na vse strani, da zna počakati, če je npr, žejen, da zaprosi za dodatek, bodo presenečeni, kako hitro bo otrok dojel svoje kulturne navade.

Več problemov nastane takrat, kadar se starši ne zavedajo pomembnosti te svoje vloge – posnemalca, ali pa si s svojo nedoslednostjo zapravijo najlažjo obliko vzgoje preko posnemanja in morajo potem že uporabljati druge vzgojne prijeme. Na žalost se potem ponavadi začne prigovarjanje in razlaganje, kar pa pri predšolskemu otroku ne pade na plodna tla. Otroka je potrebno enostavno prijeti za roko, ga pripeljati nazaj k mizi, mu odvzeti krožnik, kadar preveč packa, itd. Potrebna je torej naša reakcija, brez veliko besed in tudi po možnosti brez razburjenja.

Tudi pri ostalih otrokovih obnašanjih si najlažje pomagamo tako, da posredujemo otroku enoznačno sporočilo, katero njegovo vedenje je v redu in katero ne. V šolskem obdobju pa se prave težave šele začnejo. Otroci zelo veliko preklinjajo, dajejo opazke drug drugemu, tudi odraslim in nasploh ne znajo nobenih konfliktov reševati brez grobosti, tako v verbalnem kot fizičnem smislu.

Že dolgo časa si prizadevam tako staršem kot pedagogom povedati, da je spoštovanje drug drugega osnova vzgoje. Kaj se je zgodilo v preteklosti, da smo izgubili občutek za kulturno vzgojo, je verjetno vprašanje, ki si ga ne zastavljam samo jaz. Gotovo ima pri tem velik delež tudi stroka, ki je otrokom dovolila, da so začeli biti enakovredni sogovorniki pri vzgoji.

Kakor hitro so otroci začutili, da lahko sodelujejo pri svojih življenjskih nalogah, da jim preprosto ni potrebno več ubogati, in si sami določajo kdaj bodo nekaj napravili in kdaj ne, so se začela tudi izmikanja, izgovori, in v končni fazi cel kup slabe volje tako pri starših kot pedagogih. Danes se starši največ ubadajo z »preganjanjem« k delu in učenju in se tudi ob tem čedalje bolj izčrpavajo, ker so otroci tako močni v svojih argumentih, izkazovanju slabe volje, trmarjenju, histeriji, da se jih starši enostavno bojijo.

Pred kratkim mi je ena mama potožila, kako jo sin dnevno ozmerja, ker mu ni skuhala tisto, kar si on zaželi. Ali pa druga, kako se hčerka že cel teden ne pogovarja z njo, ker ji ni kupila novih hlač. Lahko si samo mislimo, koliko je bilo ob tem izrečenih tudi grdih besed, vpitja, loputanj z vrati, itd. Najbrž niti ni potrebno naštevati vseh izgredov, ki se tedensko dogajajo po raznih lokalih z našo opito in zadeto mladino.

Rešitev vidim samo v naši ozaveščenosti, da nihče drug ne bo vzgajal naših otrok, nihče razen nas odraslih tudi ne bo kreiral dobrih zakonov, ki bodo otrokom dovoljevali veliko učenja, pisanja domačih nalog, nenapovedanega izpraševanja, in na drugi strani tudi ocenjevana vedenja in sankcioniranja vseh oblik vedenja, ki so otrokom v pogubo. Da bi to razumeli, se moramo najprej biti sposobni soočiti z dejanskim stanjem, kar se mi zdi, da je največja težava. Vse premalo se pogovarjamo o dejanskih problemih našega vsakdana, med katere spada vzgoja za kulturno obnašanje gotovo med primarne naloge, saj nas prav vse zadeva.