Vključevanje otrok pri načrtovanju počitnic

  • Image

Počitnice so gotovo dogodek, ki ga vsaka družina skrbno načrtuje in ga tudi težko pričakuje.

Kar se tiče skupnih, družinskih počitnic, najbrž še vedno v veliki meri velja, da sta starša tista, ki najbolj vesta kam in kaj si lahko družina privošči.

Vsaj moralo bi biti tako. Pa vendar je načrtovanje počitnic za veliko družin razlog za slabo voljo, ker se enemu od otrok ne zdi primerno, da bi šli na izbrani kraj. Verjetno ni nič narobe, če tudi otroci sodelujejo pri razmišljanju in predlogih o preživetju počitnic, narobe pa je takrat, ko se otrok začne upirati, da na počitnice s starši ne bo šel. Včasih so bili ti izpadi šele na višku pubertete, danes pa se že sedemletni otroci upirajo staršem.

Kako je do tega stanja prišlo oziroma zakaj si starši to dovolijo? Pred kratkim sem slišala mamo, ko je sinu obljubila, da gresta tja, kamor on želi in na koncu ga je še večkrat vprašala, ali bo tako v redu in ali je sedaj zadovoljen.

Takšnemu stanju se pravzaprav niti ni potrebno čuditi, saj so se vloge med starši in otroki že zdavnaj popačile. Namesto, da otroci sprašujejo starša za nasvet, se dogaja obratno. Starši sprašujejo otroke, kaj menijo, kdaj bo primeren čas za pospravljanje sobe, učenje, kaj si želijo za kosilo, kam predlagajo, da gredo na počitnice. In potem si seveda otroci začnejo izmišljevati. Ko ugotovijo, da so postali soustvarjalci, se želje kar ne nehajo. Postanejo zahtevni in to upravičeno, saj jim je bila ta pravica dana.

Hudo je takrat, kadar se stvari zalomijo. Toda sedaj so otroci že zelo opremljeni s svojo samozavestjo, da so enakopravni v predlogih in zahtevah z odraslimi, zato se tudi znajo boriti. Uporabijo vsa mogoča izseljevanja in prepričevanja in na koncu staršem zmanjka moči, otrok pa doseže vse, kar si je zastavil.