Starši - otrokov najboljši učitelj

  • Image

Čeprav je v tem duhu časa izredno močan vpliv vseh, tudi zunanjih dejavnikov na vzgojo otroka, pa vendar ostajajo starši tisti osnovni vzorniki, ki imajo vsaj v zgodnjem obdobju oblikovanja otrokove osebnosti nanj tudi največji vpliv.

Če izhajamo iz razvojne značilnosti vsakega otroka, potem zelo hitro opazimo, da otrok želi biti »velik«, kar pomeni, da hrepeni po odraslosti in svojem napredku. To vidimo preko njegove igre, ko v svoj domišljijski svet prenaša vse, kar počnemo odrasli, preko govora, ko se oprijema izrazov, ki jih uporabljamo odrasli, in seveda preko vedenja, ki mu ga posredujemo s svojim neverbalnim delom. Beseda, da moramo biti odrasli »vzor« otroku, pomeni, da zavestno ustvarjamo in oblikujemo svojo osebnost tako, da bo navzven delovala trdno, spoštljivo, čustveno toplo in umirjeno.

Seveda bi lahko naštevali cel spekter lastnosti, ki jih starši nekako moramo posredovati prav vsak dan, da ima lahko otrok nekoga, ki mu predstavlja trdno oporo in zanesljivost, predvsem pa, ki mu zna pokazati, kaj se bo v življenju obneslo in kaj ne.

Žal se je v teh letih permisivne pedagogike zelo oprijelo načelo, da se otrok lahko in celo mora sam odločati o raznih življenjskih situacijah. Pokazalo pa se je, da to pri otroku vodi v veliko negotovost in zmedo, ki se kmalu pokaže v razvajenem vedenju. Otroci so varni takrat, kadar jim odrasli postavljamo okvire njihovega delovanja. Velikokrat poudarim, da samo negotovi starši sprašujejo otroka, kaj bo jedel, oblekel, počel.

Vsak od nas je pač osebnost zase in na veliko stvari, ki jih nosimo v sebi, nimamo vpliva. Gotov pa kot starši imamo vpliv na oblikovanje svoje vrednostne lestvice. Pomembno je, ali se odločimo za poštenje, delo, resnicoljubnost, lepoto in to poskušamo v čim večji meri uresničevati v svojem vsakdanu, ali pa se prepustimo vplivom hitrega, potrošniškega življenja, vplivom medijev, prozaičnemu načinu razmišljanja, ki nas vodi bolj k životarjenju kot k polnosti življenja.

MOJ ATA JE MOJ IDOL

Vodim veliko šol za starše in razveseljivo je, da se vsaj v vrtcih povečuje število očetov, ki želijo biti soodgovorni pri vzgoji svojih otrok. Na drugi strani pa je tudi druga ugotovitev, da se povečuje število mater, ki so same z otroki. Seveda se avtomatično postavi vprašanje, kaj se dogaja z našimi odnosi?

Ko se rodi otrok, se ponavadi vsa energija in ljubezen matere osredotoči na otroka. Ta postane center življenja, kar na prvi pogled zgleda logično, saj je nov član res tudi nova kvaliteta življenja. Toda kaj se prevečkrat zgodi z očetom? Počasi se odmika od dvojice mati – otrok, saj začuti, da nekako ne more konkurirati z ljubeznijo, ki jo otrok daje materi. Torej si mora že v tem trenutku oče »izboriti« svoje mesto, da ga partnerka ne porine na stanski tir. Matere pa si morajo nenehno v svoji glavi ozaveščati, da otrok ni njihova lastnina, njihov podaljšek življenja, ampak oseba, ki jo vzgajamo zato, da bo nekega dne (po možnosti pred 30. letom njegove starosti) od nas odšla.

Očetje torej s svojo prisotnostjo in svojo moško vlogo otroku predstavljajo osebo – idola, ki mu otrok želi slediti, saj je njegov oče tam, kadar ga potrebujejo, njegov oče naredi tisto, kar reče, njegov oče zna ukazati, kaj je v redu in kaj ne, in ne nazadnje, njegov oče ga bo »rešil«, kadar bo v stiski, ogrožen.

Problem nastane takrat, kadar so ti očetje moški, ki so bili vzgajani v preveč zaščitniškem okolju svojih mater in se tega preprosto ne zavedajo. Poskušajo biti z otroki »prijatelji«, ali pa se enostavno odmaknejo iz vzgoje in potem so matere tiste, ki morajo prevzeti vlogo očetove trdnosti.

Avtor: doc.dr.Zdenka Zalokar Divjak univ.dipl.psih.spec.logoterapije