Razvojni strahovi

  • Image

Razvojni strahovi so normalen pojav, ki otrokom pomaga skozi različne razvojne težave. Pojavljajo se v določenem času, v razvojno predvidljivih obdobjih skozi vse otroštvo.

Hkrati pa otrokovi strahovi opozorijo starše, da otrok potrebuje njihovo oporo.Starši otrokovih strahov ne morejo izkoreniniti, lahko pa mu pomagajo, da jih razume in da se iz njih lahko uči. Med šestim in osmim mesecem starosti se otroci začnejo bati neznanih ljudi. Ta strah se lahko nadaljuje tja do drugega leta otrokove starosti. Čim bolj se neznanec po videzu razlikuje od domačih, tem bolj se otrok čuti ogroženega. Otrok, ki še ni imel stika z bradatimi moškimi, se jih bo bolj bal kot tistih, ki nimajo brade. Navadno se bolj bojijo tujih moških kot tujih žensk. Redko kdaj pa se bojijo tujih otrok. Z otroki večinoma hitro želijo navezati stik, medtem ko potrebujejo več časa, da z večjo mero zaupanja sprejmejo odraslega človeka. Obdobje okrog osmega meseca torej ni pravi čas, da bi otroka prepustili neznanim ljudem, ne da bi mu dali priložnost, da jih prej spozna.

Med tretjim in šestim letom, ko se otroci seznanjajo z lastnimi napadalnimi čustvi, jih je strah napadalnosti drugih ljudi in dogodkov. Na primer, ko se otrok uči obvladovanja grizenja, ga je strah tega, da bi ga karkoli novega in neobičajnega ugriznilo. To je lahko neznana žival, neznan otrok ali druga neznana oseba. Strah jih je napadalnih prizorov na televiziji ali v vsakdanjem življenju.

Prav tako se otrok v teh letih začenja zavedati odvisnosti od staršev, kar v njem poraja protislovna čustva. Želi postati bolj samostojen. V tem obdobju ga je strah teme, pošasti, čarovnic, duhov. Strah ga je višine, saj se že bolj zaveda nevarnosti padca z višine in ugotovi, da bo moral sam paziti nase.

Strah pred smrtjo staršev je deloma posledica plašnosti in sramežljivosti oz. tega, da ne bi obvladal novih izkušenj, ki so pred njim. Hkrati pa je tudi posledica t.i. ojdipskih teženj, ko otrok doživlja strah zaradi nezavedne težnje, da drugega starša ne bi bilo, čeprav je močno navezan na oba. Okrog petega leta ga je lahko strah tudi lastne smrti.

Pomembno je, da starši otroka pozorno poslušajo in upoštevajo vse, kar jim pove o svojih strahovih ter mu pomagajo razumeti, da je naravno, da se človek boji. Potem je potrebno otroka pomiriti in mu razložiti, da se bo sčasoma naučil obvladati strahove. Naj ve, da je v njegovi starosti vseh otrok strah podobnih reči, da lahko vpraša prijatelje, kako se spopadajo s svojimi strahovi.

 

Vir:

  • Brazelton, T. B. (1999). Otrok: Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka. Ljubljana: Mladinska knjiga
  • Keller, H. in Lohaus, A. (1998). Kaj bi rad povedal moj otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga