Razvoj navezanosti

  • Image

Navezanost predstavlja čustveno vez med otrokom in mamo oz. lahko tudi s katero drugo osebo, ki zanj skrbi.

Čustvena vez z eno, stabilno in konstantno osebo je za dojenčka življenjskega pomena, saj je popolnoma odvisen od drugih in njihove sposobnosti, da ga razumejo in mu ustrežejo. Podobno otroško nemoč doživljamo odrasli, ko ležimo v bolnišnici, ko smo popolnoma odvisni od osebja, ki ga ne poznamo, ko se sami ne moremo premikati ali hraniti, ko lahko samo kličemo in prosimo druge za pomoč.

Korenine navezanosti sežejo že v obdobje pred rojstvom otroka. Bodoče mamice čutijo, kaj otroku ugaja in kaj ga vznemirja. Tudi fetus se dotika sten maternice in na ta način komunicira z mamo, sliši njeno bitje srca in dihanje. Po rojstvu otroka je dotikanje, zibanje in pozibavanje pomemben sestavni del odnosa med mamo in otrokom.

Novorojenček po rojstvu s pomočjo vonja loči prsi svoje matere od prsi drugih žensk, čeprav tudi te dojijo. Sliši tiste frekvence, ki so v območju človeškega govora in je bolj pozoren na tiste podobe, ki so podobne človeškemu obrazu. Pozornost drugih ljudi vzbuja z gestikulacijo, kremženjem, refleksi in jokom. Večina mater že po teh signalih razume kaj otrok doživlja in se v skladu s tem odziva na otroka. Se ga dotikajo, ga zibajo in tolažijo, z njim čebljajo in se kremžijo podobno kot otrok.
Otrok, star približno dva meseca, še ni navezan na eno osebo, saj se razveseli vsakogar, ki pride v njegovo bližino. V starosti od tretjega do šestega meseca pa se že počasi začne navezovati na dele tiste osebe, ki večino časa skrbi zanj. Navadno je to mama. Otrok se naveže na materine prsi, oči, lase, glas.

Najpomembnejši dejavnik navezanosti je kontakt oči – oči, saj se dojenjem otrok in mati gledata. Tudi, če mati hrani otroka po steklenički, je priporočljivo, da ga vzame v naročje in ga gleda v oči, skratka da čim bolj posnema naravno obliko dojenja. Govorica oči je pomembna tudi kasneje v življenju. Pomislite, kaj vse lahko drugim sporočimo samo s pogledom!
Od šestega do osmega meseca je otrok navezan na mamo kot celoto. Postane bolj previden do drugih ljudi in noče več v naročje k neznanim osebam. Otrok občuti strah, če mama na primer zapusti prostor oz., če izgine iz njegovega vidnega polja. Po prvem letu otrok navezanost prenaša tudi na druge osebe, na očeta, na sorojence itn. Hkrati pa mu mama predstavlja varno bazo, kamor se lahko zateče po tolažbo. Po drugem letu starosti otroka počasi ni več strah ločitve od matere, saj že lahko predvideva njeno vrnitev.

Otrok na podlagi izkušenj na posamezni fazi razvoja navezanosti razvije pričakovanja o dostopnosti njemu pomembnih oseb, o verjetnosti pomoči in opore v stresnih situacijah in o svoji interakciji z njimi. Te predstave čustvenega odnosa otroku služijo kot vodilo pri oblikovanju kasnejših odnosov z drugimi ljudmi.