Razvoj agresivnosti

  • Image

Za agresivno vedenje označimo tisto vedenje, ki je neizzvano in katerega namen je škodovati drugim.

Starši si želijo, da bi njihovi otroci zadovoljili svoje potrebe, brez da bi s tem prizadeli druge oz. jim škodovali.

Agresivnost se pojavlja že pri dojenčkih. Največkrat zaradi telesnega neugodja ali potrebe po pozornosti. Enoletniki so agresivni, ko želijo dobiti igračo od drugega otroka, čeprav je na voljo še ena podobna igrača. Dvoletniki pa konflikte zaradi igrač večkrat kot enoletniki rešujejo s pogajanjem in deljenjem. Ti zgodnji konflikti so lahko dobrodošli kot kontekst v katerem se otroci učijo pogajanja in tega, kako uveljaviti svojo voljo brez sile. Pomembno vlogo pri tem imajo starši, ki otroke spodbujajo k produktivnemu reševanju problemov.

Do šestega je agresivnost povezana s prepiri zaradi igrač ali druge lastnine in se pogosto pojavlja tudi med sorojenci. Med tretjim in petim letom so otroci vedno manj fizično agresivni. Fizično agresivnost pa pogosteje nadomešča besedna agresivnost.
Po šestem letu fizična in besedna agresivnost upadata. Otroci konflikte vedno bolj pogosto rešujejo na prijateljski način. Agresivno se odzivajo le na provokacije.

Dečki in deklice so količinsko podobno agresivni, vendar agresivnost izražajo na različne načine. Dečki so pogosteje fizično agresivni, medtem ko so deklice pogosteje besedno agresivne. V vrstniških skupinah dečki svojo agresivnost pogosteje izražajo neposredno (npr. se stepejo), deklice pa se poslužujejo bolj prikritih strategij. Vrstnico na primer izključijo iz socialne mreže, o njej širijo govorice, ki škodijo njenemu statustu, jo ignorirajo. Skozi adolescenco so deklice vedno bolj subtilno agresivne, medtem ko dečki svojo agresivnost izražajo skozi tatvine, zlorabo substanc in tvegano spolno vedenje.

Kako pa naj reagirajo starši, če je njihov otrok agresiven? Najbolje je, da predstavljajo pozitiven zgled. Tudi v primerih, ko je otrok agresiven, je bolje, da ostanejo mirni in ne postanejo še bolj agresivni kot otrok. Če je otrok zelo agresiven in se ga nikakor ne da umiriti, je dobro, če ga lahko odmaknejo v drug prostor in počakajo, da se umiri. Pomembno je, da se starši skupaj z otrokom pogovorijo o tem, kakšno vedenje je ustrezno in kakšno ne, ter o tem kakšne posledice bo imelo neustrezno vedenje. Starši lahko tudi nagrajujejo ustrezno vedenje. Nagrade pa naj odvzamejo, ko je otrokovo vedenje neustrezno.

 

Viri:

  • Shaffer, D. R. (2002). Developmental psychology. Childhood and Adolescence. Wadsworth Group
  • Fekonja U. in Kavčič, T. (2004). Čustveni razvoj v srednjem in poznem otroštvu. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 428-440). Ljubljana: Znanstveno raziskovalni inštitut filozofske fakultete
  • Kavčič, T. in Fekonja U. (2004). Čustveni razvoj v zgodnjem otroštvu. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 334-349). Ljubljana: Znanstveno raziskovalni inštitut filozofske fakultete
  • Zupančič, M. (2004). Razvoj čustev in temperament ter osebnost v obdobjih dojenčka in malčka. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 232-254). Ljubljana: Znanstveno raziskovalni inštitut filozofske fakultete