Potreba otrok po pozornosti

  • Image

Včasih uporabljamo besedo »pozornost« v pozitivnem smislu, včasih v negativnem.

Kadar mislimo na nekaj negativnega, mislimo na ekstremno potrebo po pozornosti ali pa na nezmožnost posvečanja pozornosti drugim. Včasih spet govorimo o povsem temeljnih potrebah otrok (ali ljudi) po tem da so »videni«, da so »uzrti«. Kaj točno mislimo s tem? Kdaj je otrokova želja po pozornosti odraz utemeljenih eksistencialnih potreb in kdaj izraz nezdrave potrebe po tem, da mora biti v središču dogajanja?

Vsi poznamo izjave, kakršne so:

  • Otroci potrebujejo veliko pozornosti.
  • Saj noče nič drugega kot malo pozornosti.
  • To počne samo zato, ker išče pozornost.
  • Danes so otroci deležni preveč pozornosti.
  • Otroci našega časa hočejo biti ves čas v središču dogajanja.

Kar zadeva pozornost – ali, rečeno drugače, »zanimanje« drugih – imamo ljudje zelo različne potrebe. Nekaterim bolj prija samota, spet drugi so bolj družabni. Vsem pa je skupno to, da potrebujemo druge, da so »priča« našemu življenju. Potrebujemo nekoga, ki opazi, da smo zamenjali pričesko, da smo veseli ali žalostni, da potrebujemo mir ali da smo družabno razpoloženi.

Vsi imamo isto potrebo po tem, da bi bili »uzrti« s strani vsaj nekoga. Ko se počutim »uzrtega«, občutim, da nekdo vidi onkraj moje »fasade« – da me vidi takšnega, kakršen sem v resnici. To pomeni, da se je moral nekdo zanimati zame do te mere, da se je potrudil »uzreti« me takšnega, kakršen sem onkraj svojega vihravega, pretirano energičnega, ekstrovertiranega vedenja.

Človekova potreba po tem, da je opažen, obstaja, odkar obstaja človek, sorazmerno novo pa je, da to potrebo zdaj obravnavamo tudi v vzgoji in pedagogiki. Tako je med drugim zato, ker smo v zadnjih štiridesetih, petdesetih letih ugotovili, da številni otroci in odrasli, ki porabljajo ogromne količine energije, zato da bi pritegnili pozornost, v resnici samo pogrešajo občutek, da so »uzrti«.

Številni televizijski resničnostni šovi, kjer otroci in odrasli sodelujejo v različnih igrah in tekmovanjih, potrjujejo tezo o hrepenenju sodobnega človeka po »petih minutah slave«. Nobenega dvoma ni, da mnoge udeležence k prijavi prižene izrazita želja po tem, da bi bili »videni«. Zato postanejo še toliko bolj razočarani, ko odkrijejo, da so zgolj opazovani. Slava in zvezdniški status sta nezadosten nadomestek.

V sodobnih družinah z otroki, kjer je večina članov bolj ali manj zaposlena z dejavnostimi zunaj doma, vlada neusmiljena borba za pozornost. Otroci in odrasli utegnejo iti do skrajnosti in se zateči v ekstremno vedenje, če ne čutijo, da so »videni«, in ne znajo ali ne zmorejo izraziti svojih potreb. Otroci lahko postanejo agresivni, zahtevni, samodestruktivni in še marsikaj, če njihova potreba po pozornosti ni zadovoljena oziroma če starši menijo, da se potreba po pozornosti lahko nadomesti s površinskim »zasliševanjem« ali s tem, da mu izpolnijo vsako željo. Med drugim je tudi zato igra z otrokom tako pomembna reč. Kajti v igri ima otrok možnost, da se pokaže na svojem »terenu«. In tako igra daje staršem priložnost, da odkrivajo o svojem otroku nove reči.

Mnogi starši imajo nenehno slabo vest ali se počutijo krive, ker menijo, da z otroki ne preživijo dovolj časa. Včasih je ta občutek zmoten, pogosto pa je kar pravilen. Ta manko si na različne načine prizadevajo nadomestiti tako, da otroka razvajajo in izpolnjujejo njegove želje in zahteve po igračah, oblačilih, denarju itn. Strategija se vedno konča s frustracijo na obeh straneh, saj je potreba po pozornosti pri otroku enaka kot pri odraslem. Večina staršev se sicer nagonsko zaveda – ali pa so mogoče sami doživeli – da ta način reševanja težave ne deluje. Če bi žena rada preživela z možem več časa, nič ne pomaga, če ji kupi rože ali nakit. Enako je pri otrocih, čeprav tega ne znajo povedati. Svojo potrebo lahko izražajo le z razočaranjem ali z »nevzgojenim«, zahtevnim, »razvajenim« obnašanjem ipd.

Otroci imajo, tako kot odrasli, potrebo, da pripovedujejo o svojih dejanjih, premišljevanjih, doživetjih. To seveda ne pomeni, da mora biti staršem vse enako zanimivo, je pa pomembno, da poslušajo in uvidijo, kaj otrok skozi pripoved o krivični prijateljici ali o svoji želji, da bi postal pilot ali modni oblikovalec, med vrsticami pripoveduje o samem sebi. To pa terja čas – in to čas, ko starši niso zaposleni z vzgajanjem ali poučevanjem, ampak so pripravljeni zgolj poslušati in se zanimati. To je tisti tako imenovani »kakovostni čas«, če merimo po otrokovi lestvici.

Otroci in mladostniki, ki nenehno iščejo ali zahtevajo pozornost na način, ki je bodisi zoprn za okolico ali pa ponižujoč zanje, so večinoma ljudje, ki pogrešajo občutek, da so deležni pristne pozornosti in priznanja. Več ko dobijo površinske pozornosti, bolj hrepenijo po tisti pravi, globoki pozornosti.

Pozornost, ki je pomembna za blaginjo družine in posameznika, je nekaj drugega od tistega, kar si po navadi predstavljamo kot »pozornost«. Najbolje jo je primerjati z radarjem na ladji, ki zaznava vse, kar se dogaja v določenem obsegu. Otroci se s to sposobnostjo rodijo in večina mater jo razvije, potem ko se otrok rodi. Takrat domala ves čas vedo, kako se ima otrok, s čim se spopada, kaj ga prevzema itn. Očetje to občutljivost pogosto razvijejo samo delno, če le dobijo priložnost, da najmanj teden ali dva preživijo sami z otrokom. Starši, ki znajo zaznati vse, osredotočiti pa se samo na bistvo, so mojstri posebne umetnosti. Toda tudi to je mogoče razviti samo, če preživimo skupaj dovolj časa.

To, da starši danes nimajo časa za otroke ali razmerje, je le še eden izmed mitov, ki jih ustvarjajo mediji. Zelo verjetno smo precej bliže resnici, če rečemo, da so otroci tudi v preteklosti v veliki meri pogrešali občutek globlje pozornosti in da so bili mnogi pari prisiljeni preživeti skupaj dosti časa »v leru«, kot se reče, torej brez pravega smisla. Zahteve po čustveni soudeležbi so se v zadnjih dvajsetih letih močno okrepile, seveda pa je potreben čas, da se naučimo, kako sploh naj pokažemo zanimanje za drugega, tako da bo ta to tudi začutil, in ne bo le izraz slabe vesti ali panike. Zares lepo je dobiti pohvalo, priznanje in pozornost pri delu ali v šoli, toda to ne zmanjša naše potrebe po tem, da smo »videni« s strani tistih, ki so nam dragi. Včasih je celo nasprotno, saj smo na delovnem mestu ali v šoli opaženi glede na to, kaj in kako delamo, tako da smo dejansko deležni potrditve glede kakovosti našega dela. Toda razen tega imamo ljudje še eno, vsaj enako veliko potrebo – potrebo po potrditvi naše biti in vrednosti, ki jo imamo kot človek, ta pa se lahko (praviloma) izpolni samo v ljubečem razmerju do otrok in drugih odraslih.

Jesper Juul, družinski terapevt in ustanovitelj projekta Familylab

Nasvetek:

Kako se pogovarjamo s svojimi otroki?

V nekem eksperimentu na Norveškem so starši privolili, da se jih cel vikend, ko so doma s svojimi otroki, zvočno snema. Nato so – povedati je treba, da mukoma – poslušali svoje posnetke in sami ocenjevali kakovost svojih sporočil, namenjenim otrokom:

  • 50% vsega, kar so izrekli, so ocenili za odvečno, nepotrebno oz. so priznali, da v resnici sploh ne mislijo tega, kar so izjavili;
  • približno 20% sporočil so ocenili za škodljiva, celo grozljiva. Povedali so, da so to med drugim izjave, kakršnih so bili deležni od svojih staršev in za katere so si nekoč prisegli, da jih sami nikoli ne bodo izustili;
  • okrog 20-30% povedanega se jim je zdelo v redu in povečini v skladu s tem, kar res mislijo.

V kolikšni meri se starši zavedamo, kaj dejansko sporočamo svojim otrokom?

Večina staršev se večino časa ne posluša oz. se ne zaveda, kako se pogovarjajo s svojimi otroki. V nadaljevanju bom navedla tri načine komuniciranja, ki so ne samo nepotrebni in dolgoročno neučinkoviti, ampak so tudi škodljivi v vsaj dveh pogledih: škodijo lahko tako našemu odnosu z otrokom kakor tudi otrokovemu samospoštovanju.

1. PODUČEVANJE (z odtenki moraliziranja):
»Mami, a je to na sliki dedek?«
»Ne, Peter, to je dedkov brat. V mlajših letih sta si bila zelo podobna. Le da je dedek vse življenje pridno delal, njegov brat pa je bil razvajen lump, veš, ni se mu ljubilo delati, samo zabavati se je hotel, pa ga nobena ni hotela in je ostal sam. Viš sine, tako se v življenju godi lenuhom!«

Včasih si starši želimo izkoristiti iztočnico za to, da bi otroka mimogrede naučili še kakšnih vrednot, in upamo, da bo od naših besed kaj ostalo. Napaka! Otrok nas bo kmalu (kot bi najverjetneje storili tudi sami na njegovem mestu) nehal spraševati stvari, ki ga zanimajo, saj bo hitro dojel, da je cena za odgovor previsoka. Preprosto se bo izognil neprijetnemu moraliziranju.

»Kako pa naj ga naučimo 'pravih' vrednot?« se boste morda vprašali. Vaše vrednote bo spoznaval prek vašega zgleda, skozi vaša dejanja (in ne besede).

2. NASILNA IN MANIPULATIVNA KOMUNIKACIJA
»Utihni!«
»Kolikokrat sem ti že rekel ...«
»Če ne prideš takoj sem, pozabi na pravljico!«
» A si neumen ali kaj?«

Nasilje ni samo telesno. Zelo boli in nas zaznamuje tudi verbalno nasilje. Na žalost pogosto slišim starše, ki svojim otrokom namenjajo besede, kakršnih nikoli ne bi izrekli svojemu partnerju ali drugemu odraslemu. Zakaj je v naši družbi sprejemljivo biti nespoštljiv, manipulativen in žaljiv do otrok? In kako to, da temu rečemo vzgoja?

Kajti to ni vzgoja, temveč zloraba moči. Dejstvo je, da otroke prekašamo v vsakem pogledu: fizično smo večji in močnejši, imamo več znanja in izkušenj ter veliko več možnosti kot otrok, ki se tudi zelo dobro zaveda svoje popolne odvisnosti od nas. In vendar se z otroki ne znamo ali ne želimo pogovarjati spoštljivo, ker se – nerazumljivo – bojimo, da nas potem ne bodo upoštevali. Iz lastne nemoči se pogosto zatekamo v nasilje, saj se zdi, da najhitreje učinkuje. V imenu vzgoje, se pridušamo, v resnici pa zato, ker je nam samim težko zdržati lasten občutek nemoči.

Če želimo, da bi naš odnos z otrokom temeljil na medsebojnem spoštovanju, vendar se v določeni situaciji ne znamo odzvati tako, kot bi radi, nam lahko pomaga sledeče: vprašajmo se, kako bi se odzvali, če bi namesto otroka pred nami stal naš partner. Morda bi namesto: »Še eno tako, pa ti bom z milom sprala usta!« rajši rekli: »Ne dovolim, da se z mano tako pogovarjaš.«

3. ZASLIŠEVANJE
»Kako je bilo v vrtcu? Kaj ste počeli? Kaj ste jedli? Si kakal/a? Si spal/a?«
Tako je slišati klasičen »pogovor« med starši in otroki o tem, kako je otrok preživel dan. Le da v resnici bolj spominja na zasliševanje kot pa na pogovor (sploh ko otroci kmalu odgovarjajo samo še z: »V redu. Ne vem. Ne. Nič.«)

Če želite, da bo otrok z vami delil izkušnje in doživetja svojega vsakdana, začnite prvi in mu dajte zgled. »Kak naporen dan sem imela danes v službi! Končujemo neki projekt, pa me je skrbelo, ali smo vse dobro naredili. Vmes sem šla na kosilo, na grško solato, ki jo imam tako rada ...«

Kaj nam ostane, če se odrečemo zgoraj naštetim »pristopom«? Ostane nam iskren, pristen pogovor, kjer si dovolimo izstopiti iz starševske vloge (ki je otroci niti ne marajo niti ne potrebujejo). Ostanemo mi sami, takšni, kakršni smo. Kakršni morda nismo smeli biti, ko smo sami bili otroci. S pristnimi čustvi, kamor včasih sodita tudi nemoč in negotovost. Nič ni narobe otrokom pokazati, da včasih tudi odrasli ne vemo, kaj narediti. Ravno nasprotno – s tem jim ponudimo priložnost, da tudi oni kdaj potolažijo nas in da se tudi mi kaj naučimo od njih. Možnosti za to je ogromno, le prisluhniti jim moramo (kajti otroci uporabljajo veliko bolj človeške metode kot odrasli).

Karolina Radovanović, voditeljica Familylabovih seminarjev