Postavljanje meja pri otrocih

  • Image

Človek se v življenju z mejami in omejitvami srečuje vsakodnevno (npr. delovni časi trgovin, katera zelenjava bo uspevala na vrtu, hitrosti na cesti,..).

Da otroka dobro opremimo za odraslost, je potrebno, da mu že dovolj zgodaj postavljamo meje. S tem otroci pridobivajo na samozavesti, samospoštovanju, zaupanju vase, se naučijo samostojnosti, kritičnega mišljenja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja, spoznavajo posledice določenih vedenj ter spoznavajo, da ne morejo početi vsega.

Tudi vzgojitelj v vrtcu mora biti spoštljiv pri postavljanju meja. Spoštovati mora meje otrok. Postavljanje meja nima nič opraviti s kaznijo. Z mejami ne obvladujemo, temveč vodimo, podpiramo in spodbujamo. Pri postavljanju meja moramo upoštevati otrokove sposobnosti. Otroka ne smemo precenjevati in ne podcenjevati, ampak moramo biti pazljivi, da na otroka prenašamo njegovi starosti in sposobnostim primerne odgovornosti. Le tako bo otroku neka meja predstavljala vzpodbudo za ustrezno obnašanje in dejavnost. Ko neko mejo postavimo se je dosledno držimo.

Pri urjenju meja se izogibajmo stavkov kot so: »Kako si butast, da še zdaj tega ne razumeš!«, »Že stotič sem ti to povedala.«, »Pusti to. To ni zate. Tega še ne znaš!«, »Že spet si nekaj ušpičil!«, »Nikoli ti ne uspe upoštevati pravil, ki smo se jih dogovorili!«, »Nehaj jesti kot prašič«. Ti stavki pri otroci vzpodbujajo občutke nemoči in nesposobnosti.

Otrokom jasno razložimo kaj želimo, da upošteva, katero vedenje pričakujemo od njega in zakaj je to pomembno. Otroka moramo zavarovati z ustreznimi mejami, kadar neka dejavnost ogroža otrokovo zdravje ali varnost. V primeru, da otrok ne upošteva meja, je potrebna že v naprej določena in otroku znana posledica, ki mora biti ustrezno povezana s kršitvijo meje.