Pomen vnosa finančnih nagrad med šolskim letom

  • Image

Zanimivo je že postavljeno vprašanje. Kdaj smo se začeli sploh pogovarjati o tem, da bi materialno morali otroka tudi nagraditi za neko opravljeno delo, šolski uspeh, prizadevnost?

Verjetno se je to zgodilo v tistem obdobju, ko smo starši začeli izgubljati svoje vzgojne pozicije, na podlagi vseh pritiskov, ki so narekovali, kako je potrebno vsako otrokovo delo tudi nagraditi. Nagrade so seveda lahko zelo različne, vendar o pohvali, vzpodbudah in večjem medosebnem zaupanju, ki se gradi na osnovi dobro opravljenih del, nekako ne govorimo zadosti. Otroke smo navadili, da se mora njihovo prizadevanje nagraditi tudi materialno.

Starši me velikokrat sprašujejo, kako nagraditi neko otrokovo delo, v okviru domačih opravil. Ob tem nagrajevanju, sem vedno bolj prepričana, da je škodljivo za otrokovo izgrajevanje osebnosti. Vsa opravila, ki so v našem vsakdanu, so namreč življenjske naloge, ki otroka osebnostno opremljajo z delavnostjo, natančnostjo, pozornostjo, smotrno porabo časa, vztrajnostjo, itd. Otrok torej že dobi nagrado v smislu dobrih osebnostnih lastnosti in nikakor ne sme biti zato še materialno nagrajen.

Poznam kar nekaj mladih, ki so že zaključili šolanje in se zaposlili in so sedaj zelo razočarani, ker njihova plača ni niti približno takšna, kot so si jo predstavljali. Spomnim pa se tudi časov, ko smo v našem obdobju odraščanja med počitnicami hodili obirat razne sadeže in smo zato dobili prvo plačilo. Ne glede, kakšna vsota je to bila, je vsakomur naložila eno veliko odgovornost. Kako čim bolj smiselno ta denar porabit? Zavest, da smo si sami težko prislužili denar, je bila tista, ki nas je opremila z odgovornim ravnanjem.

Starši bi torej morali zelo pazit, kaj bodo materialno nagradili. Če npr. otrok celo poletje, ali ob vikendih, kadarkoli dodatno prevzame neke domače obveznosti, potem je lahko takšna nagrada tudi smiselna.