Pomen socialnega okolja za razvoj otrokovega govora

  • Image

Včasih je veljalo, da se otrokove sposobnosti razvijejo tudi brez zunanje podpore.

Verjeli so celo, da se izoblikujejo še bolj očitno in nepopačeno.

Nekateri vladarji so želeli ugotoviti, kateri jezik bo otrok spregovoril sam od sebe, brez, da bi bil izpostavljen govoru v okolju. Že v 7. stoletju pred našim štetjem je egipčanski faraon Psametik I v ta namen ob rojstvu popolnoma osamil dva otroka. Otroka naj bi spregovorila besedo »kruh«, vendar je bil to zgolj slučaj.

Tudi nemški cesar Friderik II je v 13. stoletju želel odkriti prajezik. Dojiljam je naročil, da lahko izbrane dojenčke lahko samo hranijo in previjajo, ne smejo se pa z njimi pogovarjati, jim izkazovati naklonjenosti ali vzbujati zanimanja za karkoli. Ti otroci niso nikoli govorili, prav tako pa se niso razvijali niti telesno niti duševno. Zgodaj naj bi tudi umrli.

Mongolski cesar Akbar pa je v 16. stoletju trdil, da se jezika naučimo tako, da poslušamo drug drugega govoriti. Torej, če otrok v svojem okolju ne posluša govora, se le tega ne bo naučil. Svojo trditev je preveril tako, da je otroka dal v oskrbo gluhonemi ženski. Otroka res nista spregovorila. Akbarjeva trditev, da je za razvoj govora pri otroku pomembno okolje, se je izkazala za resnično.

Danes vemo, da je za razvoj govora pri otroku pomembno, da ima ustrezno razvite organe, ki so pomembni pri tvorbi govora ter ustrezne možganske strukture, hkrati pa je pomembno tudi, da živi v okolju, ki je spodbudno za razvoj govora. Poleg tega pa se mora otrok govora naučiti v obdobju, ki je kritično za razvoj govora.

Kritično obdobje za učenje govora se začne v zgodnjem otroštvu in konča nekje z začetkom pubertete. Če se otrok govora ne nauči v tem obdobju, bo imel kasneje velike težave ali pa se ga sploh ne bo mogel naučiti.

V svetu je znanih približno sto otrok, ki od zgodnjega otroštva niso živeli z ljudmi. Bodisi so bili zapuščeni, zavrženi ali pa so zaradi travmatične izkušnje pobegnili od doma. Nekateri so bili zaprti v kakšni sobi v stanovanju, kjer so dobivali samo hrano ne pa človeške bližine. Ko so te otroke našli in jih poskušali naučiti jezika, so imeli precej velike težave, še posebno, če so jih našli potem, ko so že vstopili v obdobje pubertete.

Viri:

  • Mielke, U. (1997). Če z otrokom ni lahko. Radovljica: Didakta
  • Matthews, V. in Christenson H. (2007). Is it real? Feral children. A National Geographic television and film production
  • Singleton, D. M. in Ryan, L. (2004). Language acquisition: the age factor. 2nd edition. Cromwell Press