Otroški humor

  • Image

Smeh je pol zdravja. Kaj posameznika nasmeji je odvisno od tega, kakšna oseba je, koliko je stara, kako inteligentna je, njenih preteklih izkušenj in še mnogo drugih dejavnikov.

V nadaljevanju pa si lahko preberete, kako otrok v različnih razvojnih obdobjih razume humor in kako se ga uči uporabljati kot igriv način spoznavanja novih in ohranjanja starih prijateljev.

Meja med humorjem in strahom je pri dojenčkih in malčkih tanka. V tem obdobju se smejejo, ko ugotovijo, da je nekaj kar bi bilo sicer lahko ogrožujoče in strašno, v resnici smešno in varno. Na primer, ko se mama skrije za dekico in »je ni več«, potem pa se nenadoma prikaže z glasnim »ku-ku«. Pogosteje smejijo nepredvidljivim dražljajem, na primer šepetanju in nežnemu pihanju v lase, kot pa predvidljivim in ponavljajočim dražljajem, čeprav so jih tudi ti v preteklosti zabavali. Presenečenje je temeljnega pomena za smeh pri najmljaših. Dojenčki in malčki tudi sami poskušajo nasmejati druge ljudi. V tem obdobju še niso spretni v govoru, zato humor izražajo skozi dejanja. Na primer skledo si nadenejo na glavo, kot da je klobuk.

V obdobju zgodnjega otroštva si otroci pridobijo prve prijatelje. Humor jim predstavlja igriv način spoznavanja in ohranjanja prijateljev, zato otroci v tem obdobju večkrat začenjajo humoristične situacije ali želijo povedati šalo. Štiri in petletniki pogosto uporabljajo stavek »Ali ti povem šalo«, pri tem pa je šala zgolj »Poglej, moj sendvič lahko govori«. Uživajo tudi v tem, da poimenujejo stvari z napačnim imenom, na primer fantka poimenujejo kot punčko. Skozi humor na socialno sprejemljiv način izražajo tudi svoje agresivne impulze.

V šolskem obdobju imajo radi besedne igre, rimanje in izmišljevanje novih čudnih besed. Humor imajo radi tudi zato, ker jim predstavlja izziv. Vidijo, da vrstnikom ni smešna prav vsaka šala, ki si jo izmislijo. Humor uporabljajo za krepitev vezi med člani skupine. Včasih je deljenje skrivnosti bolj zanimivo kot šala sama po sebi. Izmišljujejo si skrivne nazive za ljudi, in samo oni vejo zakaj je nekaj smešno in tega nočejo deliti z drugimi. Najstniki svoj humor skrivajo pred odraslimi, zato je pogosta izmenjava, ko učitelj vpraša »kaj je tako smešno«, dijaki pa odgovorijo »nič nič« in se smejijo naprej.

Viri:

  • Scarlett, W. G., Naudeau, S., Salonius-Pasternak, D. in Ponte I. (2005). Children's play. Sage Publications