Otrokov temperament

  • Image

Otrok se na značilen način odziva na okolje in na značilen način uravnava svoje lastne misli, čustva in vedenja. Ima temperament, s katerim se rodi in ki ostaja stabilen skozi življenje.

Včasih pa se zahteve in omejitve okolja ne ujemajo z otrokovim temperamentom. Starši lahko na primer od zelo aktivnega otroka pričakujejo, da bo sedel pri miru ali pa od nezaupljivega otroka pričakujejo, da ne bo imel težav pri vključitvi v vrtec. V takih primerih lahko pride do težav.

Staršem koristi, da se zavedajo, da njihov otrok ne reagira na določen način, ker bi bil trmast, len ali neumen, temveč zaradi prirojenega temperamenta. Ko spoznajo otrokov temperament, lahko s tem znanjem napovejo otrokove reakcije in mu pomagajo pri prilagajanju. To pa jim posledično zmanjša občutek krivde in zaskrbljenosti glede otrokovega vedenja.

Raziskovalci so ugotovili, da se dve tretjini otrok po temperamentu uvršča v eno od treh skupin. Ostali otroci pa kažejo različne kombinacije temperamentnih značilnosti in jih ni možno razvrstiti v nobeno od treh skupin.

Nekaj manj kot polovica otrok je lahko vzgojljivih. Ti otroci so večinoma pozitivno razpoloženi in se dobro odzivajo na novosti in spremembe. Zelo zgodaj začnejo redno spati in jesti. Nimajo težav pri privajanju na novo hrano in na nove situacije. Hitro se prilagodijo novim rutinam in pravilom igre. Večino frustracij sprejmejo brez posebnih težav.

Pri približno desetih odstotkih otrok s težavnim temperamentom prevladuje intenzivno negativno razpoloženje. Ti otroci pogosto in glasno jokajo. Imajo pogoste izbruhe jeze. Slabo se odzivajo na novosti in spremembe. Neredno jejo in spijo. Težko se privadijo na novo hrano in nove situacije. Do neznancev so nezaupljivi in potrebujejo več časa, da se prilagodijo novim rutinam.

Okrog petnajst odstotkov otrok ima t.i. počasen temperament. Njihove reakcije so zmerne, tako pozitivne kot negativne. Počasi se odzivajo na novosti in spremembe. V primerjavi z lahko vzgojljivimi otroki manj redno jejo in spijo. Na prve stike z novimi osebami ali situacijami se sprva odzovejo rahlo negativno, vendar jih sčasoma sprejmejo.

Starši ne morejo spremeniti otrokovega temperamenta, lahko pa otroka opazujejo in se učijo o otrokovem vedenjskem stilu in poskušajo prilagoditi svoje reakcije na otrokovo vedenje. Otroka ni primerno kaznovati zaradi njegovih temperamentnih značilnosti. Na primer, če ima nereden ritem prehranjevanja in ne poje obroka takrat, ko je pripravljen. S kaznijo bi ga v tem primeru še bolj frustrirali, zato je bolj primerno, da mu hrano večkrat ponudimo in da jo zaužije takrat, ko bo začutil lahkoto.


Viri:

  • Papalia, D. E., Olds. E. W. in Feldman, R. D. (2003). Otrokov svet: otrokov razvoj od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana: Educy
  • Zupančič, M. (2004). Razvoj čustev in temperament ter osebnost v obdobjih dojenčka in malčka. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 232-254). Ljubljana: Znanstveno raziskovalni inštitut filozofske fakultete