Otroci, ki lažejo

  • Image

Laž, kraja in goljufanje so pri štiri in pet let staremu otroku običajna oblika vedenja Za starše je to priložnost, da otroka učijo o odgovornosti do drugih ljudi.

Ko se starši srečamo z lažmi svojih otrok, težko nadzorujemo svoj odziv. Že ob prvih znakih laži reagiramo z grozo. Vendar ni vse tako, kot je videti na prvi pogled.

Otroci med četrtim in petim letom starosti si pogosto izmišljujejo zgodbice, saj je to dejavnost v kateri uživajo. V tem obdobju imajo zelo aktivno domišljijo, ki je znak čustvenega zdravja. Če se pretirano odzivamo na otrokove laži, jih lahko v tem le utrdijo. Če smo pretiravali s kritiko ali kaznijo, je pomembno, da to otroku priznamo. Otroku povemo, da ne sumimo v njegove dobre namene in poskušamo razumeti njegove razloge za laž ter mu pomagamo, da jih bo razumel tudi on. Ko je sposoben priznati resnico, pomeni, da smo na pravi poti. Kasneje bo otrok začel spoštovati pravice in občutke drugih.

Starejši otroci in najstniki si laži izmišljujejo tudi zato, da bi pridobili ugodnosti. Na primer, da se izognejo neprijetnostim ali odgovornosti za svoja dejanja. V tem primeru se moramo odzvati na vsako laž. Najbolje je, da se z otrokom pogovorimo o resnici, iskrenosti in zaupanju.

Nekateri najstniki lažejo tudi zato, ker je laž v določenih okoliščinah sprejemljiva. Na primer, ko svojemu partnerju ne povedo pravega razloga za prekinitev zveze, ker ga nočejo prizadeti. Lahko pa lažejo tudi zato, da bi zaščitili svojo zasebnost. Kajenje bodo morda zanikali zato, da se bi počutili bolj neodvisne od staršev.

Viri:

  • American Academy of Child and Adolescent Psychiatry (2004). Children and lying. Facts for families.
  • Brazelton, T. B. (1999). Otrok: Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka. Ljubljana: Mladinska knjiga