Osebni inteligenci

  • Image

Osebni inteligenci sta dve – znotrajosebna (t.i. intrapersonalna) in medosebna (t.i. interpersonalna) inteligenca. Obe predstavljata pomemben del socialnega razvoja otroka.

Prva vključuje razumevanje samega sebe, vedenje o tem, kdo smo, kaj lahko in kaj želimo storiti, kako se odzivamo, čemu se raje izognemo in kaj nas privlači. Za medosebno inteligenco na drugi strani pa je pomembno razumevanje drugih ljudi, njihovih razpoloženj, značajev, motivacije in namenov.

Osebni inteligenci se razvijata iz vezi med otrokom in osebo, ki skrbi zanj. Navezanost je v prvem letu izredno močna, tako da otrok doživi hud stres, če ga nenadoma ločimo od matere ali če se mu zdi, da tujec ogroža vez med njima. Potem se vez postopoma rahlja, otrok se vedno bolj pogumno oddaljuje od varnega zavetja maminega naročja, saj mu daje občutek varnosti že vedenje, da se lahko vrne k mami. Pomanjkanje navezanosti ima lahko hude posledice za normalni razvoj otroka.

Dojenčki doživljajo cel razpon občutkov – od vznemirjenosti, zadovoljstva in bolečine. Ti občutki predstavljajo začetek poti k odkrivanju, da je samosvoje bitje z lastnimi izkušnjami in enkratno identiteto. Ko dojenček spoznava svoje telesne odzive in se jih uči razlikovati, začenja tudi razlikovati med drugimi posamezniki in med razpoloženji, ki jih kažejo njegovi bližnji. Pri dveh mesecih je otrok sposoben razlikovati med obraznimi izrazi drugih in jih posnemati. Poleg tega začne povezovati različne občutke z določenimi osebami, doživetji in okoliščinami, kar so že prva znamenja sposobnosti vživljanja v druge.

Med drugim in petim letom starosti otrok doživi velik intelektualni razvoj, saj začne uporabljati besede »jaz« in »moje«, ko govori o sebi in »ti«, »on«, »mama«, »tebe strah«, »ti žalostna«, ko govori o drugih osebah ter »moj rojstni dan«, »moja ideja«, ko govori o svojih doživetjih. Hkrati z govorom, igro, gibi, risanjem in podobnim otrok preizkuša različne plati vlog matere in otroka, zdravnika in bolnika, policista in roparja, učiteja in učenca itn. Ko eksperimentira s temi odlomki posameznih vlog, ne le spoznava, katero vedenje se povezuje s temi osebami, ampak dobi vpogled v to, kako se človek počuti v položajih povezanih s temi vlogami.

Ob vstopu v šolo otrok že obvlada določene družbene vloge in vse bolj razume, da je samosvoj posameznik z lastnimi potrebami, željami, načrti in cilji. Delno že razume odnos vzajemnosti. Postopoma otrok pridobiva vedno večji posluh za motive drugih in vedno bolj se zaveda lastnih sposobnosti in pomanjkljivosti. Vedno bolj pomembna postanejo prijateljstva v katera vložijo veliko energije in tako vedno več časa posvetijo razmišljanju o medosebnem področju. Nezmožnost vzpostavljanja odnosov z drugimi začutijo kot neuspeh, ki kvari njihovo predstavo o sebi.

Medosebna inteligenca je pomembna pri učiteljih, svetovalcih, politikih, medtem ko je intrapersonalna pomembna predvsem pri pesnikih, piscih, skladateljih.

Viri:

  • Gardner, H. (1995). Razsežnosti uma: teorija o več inteligencah. Ljubljana: Tangram