O spreminjanju

  • Image

Kako zelo rad se človek oklepa starega, navajenega, utečenega. Koliko bolj preprosto je ravnati v skladu z naučenimi vzorci. In kako težko je spremeniti kakšno svojo staro navado, vemo vsi starši, ki poskušamo vzpostaviti med seboj in otrokom drugačen odnos.

Kako zelo rad se človek oklepa starega, navajenega, utečenega. Koliko bolj preprosto je ravnati v skladu z naučenimi vzorci. In kako težko je spremeniti kakšno svojo staro navado, vemo vsi starši, ki poskušamo vzpostaviti med seboj in otrokom drugačen odnos. Natančno vemo, kaj delamo narobe, trdno si obljubimo, da bomo v naslednji situaciji ravnali drugače, pa se nam zopet zalomi. Kako globoko v nas živi kultura, znanje in vrednote rodov, ki so živeli pred nami. Naše nezadovoljstvo postaja ob neuspehih še večje; prvič zato, ker nam ni uspelo ravnati tako, kakor smo nameravali, in drugič zato, ker nismo uspeli graditi odnosa, kakršnega smo želeli.

Čez noč torej ne gre. Toda če verjamemo, da je potrebno, bomo spoznali tudi resnico, da je mogoče. Oboroženi smo s teoretičnim dejstvom, da ni nikoli prepozno, če veš, kako. Vedno smo seveda starši tisti, ki imamo to moč, da naredimo prvi korak. Ne samo, da imamo starši to moč, za kakovost medsebojnega odnosa in tudi za njegove posledice smo odgovorni le mi. In potem je treba po majhnih korakih nadaljevati in ponavljati in utrjevati. Tako se bomo spreminjali in takrat se bo začel spreminjati tudi odnos z otrokom.

Jesper Juul, danski družinski terapevt, nam jasno pove, da lahko učni proces pospešimo, in tudi lažje nam bo šlo, če bomo otroku povedali resnico, da vemo, da delamo narobe. To seveda ni preprosto. Za mnoge je celo zelo težko. Morda nam lahko kdo pri tem pomaga; partner ali otrok sam. Treba je sesti za mizo, pogledati otroka v oči in mu priznati: "Glej, žal mi je, to kar sem zdaj rekla/naredila, ni bilo prav. Poskušam se spremeniti, pa mi ne uspeva najbolje."

Ko opazujemo svojega otroka, bo koristno ugotoviti, na kaj usmerjamo svojo pozornost. Ali znamo videti njegovo enkratnost in posebnost, ali nas vznemirja le tisto, kar (še) ni dobro. Potolažili se bomo morda na ta način, da se tudi sami postavimo pred ogledalo, in verjetno se bo v tem trenutku ideja o popolnosti razblinila. Da ni popolnih in idealnih ljudi na svetu, se bomo prepričali, če se ozremo naokoli; na partnerja, prijatelja, šefa, sodelavko … In zakaj sploh naj bi bil naš otrok popoln? Ali ni dovolj bogata in vredna njegova resničnost?

Zelo težko nam torej gre že pri spreminjanju sebe, nesmiselno in celo nesramno bi bilo začeti pri spreminjanju otrok, ki so takšni zaradi svojega zvestega sodelovanja z nami. Dajmo jim priložnost, da so videni, slišani in da jih jemljemo resno, da so za nas vredni takšni, kot so. In prav to so prvine, na katerih gradimo starševski odnos.

Alda Stojanović, voditeljica Familylabovih seminarjev