Nezdravo prehranjevanje pri otrocih

  • Image

Kaj so hormoni in kaj počno v našem telesu (oziroma otroškem telesu)?

Naše telo deluje izredno usklajeno v vseh pogojih, da poteka delo posameznih organov nemoteno in nadzorovano pomaga delo našega živčevja, kot nadzorni organ, hkrati pa pomagajo tudi hormoni, ki jih naše telo tvori v žlezah z notranjim izločanjem. Hormoni so po svoji zgradbi beljakovine, ki imajo svoje specifične naloge. Inzulin je hormon, ki uravnava presnovo sladkorja, kortizol je hormon nadledvičnice, ki pomaga telesu pri odzivih na stres, kot so na primer akutne okužbe.

Spolni hormoni, ki se tvorijo v jajčnikih oziroma v modih pripomorejo k razvoju sekundarnih spolnih znakov in hitri rasti v puberteti in seveda kasneje pri reproduktivni funkciji. Rastni hormon se tvori v možganskem privesku ali hipofizi v osrednjem živčevju in pomaga pri rasti in razvoju našega telesa. Hormon adrenalin, ki se tvori podobno kot kortizol v nadledvični žlezi poznamo vsi iz »adrenalinskih športov«, če ne od drugje in pomaga pri pripravi telesa na akutna dogajanja – šport, stres, strah. Hormoni ščitnice pa pomagajo pri osnovnih procesih presnove in delovanja našega telesa. Le kadar vsi hormonski sistemi nemoteno delujejo bo tudi delovanje našega telesa nemoteno.

Kaj je vzrok debelosti pri otrocih?
Debelost narašča po vsem svetu v državah razvitega sveta, a plat zvona bijejo tudi v Indiji, na Kitajskem in drugje. Tudi v Sloveniji ni nič drugače – otroci so vedno manj telesno aktivni, več časa presedijo pred računalnikom in TV ekranom, hkrati pa je vnos hrane prevelik – opuščanje zajtrkov in številni prigrizki, pozni večerni obroki in številne presladke pijače vse to vodi v hitro naraščanje telesne teže.

Prekomerne kilograme najbolj natančno ocenimo s pomočjo »Indeksa telesne mase«, ki je razmerje med telesno težo in višino ter je različen v različnih starostnih obdobjih in glede na spol. S pomočjo posebnih tabel tako ocenimo kdo je prekomerno prehranjen (ITM nad 85 percentilo) in kdo predebel (ITM nad 95 percentilo) in svetovanje pravih življenjskih poti se lahko začne – kadarkoli in v vsaki ambulanti.

Kje se ponavadi oblikujejo težave v prehrani, ki vodijo v debelost?
Zelo pogosto starši ocenijo, da otrok ne poje veliko, starši imajo namreč pogosto napačne predstave o količini hrane, ki je primerna za malčka, šolarja, najstnika. Poleg tega pozabijo na skrite kalorije pa pozabijo - nekaj piškotkov dopoldan, sendviči, ko sedijo pri računalniku, velike količine sladkih napitkov za žejo. Nemalokrat je tudi količina prikuhe kot so testenine, krompir, riž količinsko nesorazmerne v primerjavi z mesom, solato, zelenjavo. Če so obroki hrane v družini že od malega veliki in neprilagojeni otrokovim potrebam, se bo temu prilagodil tudi sam.

Nikakor ne smemo podcenjevati kalorične vrednosti živil, oziroma podcenjevanje prigrizkov, češ saj 1 bonbon še nič ne pomeni. To ne pomeni, da otroku preštevamo kalorije, vendar pa je pomembno, da se vsaj zavedamo, kakšen prigrizek, pijačo ali kakšen obrok lahko otroku ponudimo, da ga bo zasitil in ne bo preveč kaloričen. Pomislimo na to, da predvsem majhni otroci jedo iz užitka ob dobrem okusu. Zato ne bodo racionalno odločali, da bi pojedli samo en piškot, ampak želijo prijeten okus zadržati in obnavljati čim dlje...

Kje prihaja do dodatnih napak? Ne smemo pozabiti kako pomembna je otrokova aktivnost. Če je otrok neaktiven (fizično in psihično), se dolgčasi in večino časa presedi pred računalnikom ali TV ekranom, z obveznimi prigrizki, teža še hitreje poskoči. Nemalokrat se del „krivde” pripiše babicam, dedkom, tetam, ki otrokom rade ponudijo dodaten obrok... Vendar je potrebno pojasniti, da krivde, če o njej sploh lahko govorimo, ne gre prevaliti na sorodstvo.

Navade so železne srajce
Le malo staršev se zaveda, da otroci svoj vzorec obnašanja prilagodijo družini. Če je edino razvedrilo v družini sedenje pred televizijo in kak sobotni izlet s piknikom in obiskom restavracije, bo otrok sprejel to kot normalen življenjski vzorec. Če starši otrok ne spodbujajo k telesni aktivnosti jo bodo otroci jemali kot nekaj nepotrebnega.

Tudi na slaščice in sladke pijače navadimo otroka odrasli. Otrok v prvem letu življenja naj bi bil čim dalj dojen, po 6. mesecu mu uvajamo mešano prehrano, ki naj bi vsebovala sadje, zelenjavo meso, ki jih pripravimo sami. Otrokov jedilnik nikakor ne sestoji iz čokolade, sladkorja, piškotov... Slaba je razvada sodobne družbe, da otroka vedno tolažimo in nagrajujemo s slaščicami. V vseh medijih so eden najpomembnejših oglaševalcev prav tisti proizvajalci, ki tržijo slaščice, sladke napitke in druge prigrizke. Danes so redke družine, kjer teta ob obisku prinese kilogram jabolk ali didaktično igračo. Tudi na obisk k otroku v bolnico bomo največkrat prinesli čokolado, bonbone ali sok.