Krizna obdobja v otrokovem razvoju

  • Image

Otrokov razvoj ni enakomeren. Razmeroma mirnim obdobjem, v katerih otrok utrjuje že naučeno in nabira moči za naslednji razvojni skok, sledijo krizna obdobja, v katerih se uči več novega in doseže višjo razvojno stopnjo.

V kriznih obdobjih je otrok občutljivejši, njegovo vedenje je spremenljivo in za starše pogosto uganka. Starši naredijo najbolj grobe vzgojne napake prav v teh obdobjih. Po eni strani otroka ne razumejo, po drugi pa čutijo, da bi se morali svojemu otroku še posebej intenzivno posvetiti. Starši morajo svoje ravnanje prilagoditi temu naravnemu razvojnemu procesu otroka.

V prvem letu se otrok uči zaupanja v druge ljudi. Od staršev potrebuje toplino, doslednost, zanesljivost, predvidljivost. Kadar je lačen potrebuje zanesljivo osebo, ki ga bo nahranila. Kadar je vznemirjen potrebuje osebo, ki mu do nudila toplino, tolažbo. V primeru, da ga starši ne nahranijo, ko je lačen; ne preoblečejo, ko je moker; ne potolažijo, ko je vznemirjen, mu sporočajo, da svet ni zanesljiv, predvidljiv, topel in varen kraj. Otrok v tem primeru ne bo zaupal. Poleg zaupanja mora dojenček izkusiti tudi določeno (manjšo!) mero nezaupanja, da se nauči razločevati komu lahko zaupa in komu ne.

Med drugim in tretjim letom se otrok uči samostojnosti. V tem obdboju se protislovno vedejo. Najprej pazljivo sestavijo kocke, nato pa jih razrušijo. Se stisnejo k očetu potem pa mu rečejo naj gre stran. Na ta način vadijo lastno izbiro in voljo. Starši naj otroka pri tem vzpodbujajo, ko pa njegovo vedenje presega sprejemljivo mejo naj ga ustavijo. Na primer, če si hoče otrok sam vzeti krompir na krožnik, naj mu to pustijo, če pa poskuša z nožem rezati kruh in pri tem ni spreten, pa naj to raje storijo starši. V primeru, da pa starši otroku pogosto dajo vedeti, da stvari sam ne more obvladati; da potrebuje pomoč; da ga nadzorujejo in popravljajo, bo otrok začel dvomiti vase in v svoje sposobnosti. Podobno se zgodi, če starši od otrok zahtevajo preveč prezgodaj.

Med tretjim in šestim letom otrok razvija svojo iniciativnost, sposobnost načrtovanja, postavljanja ciljev, raziskovanja prostora, tekmovalnost, telesno in besedno napadalnost. V svoji težnji po uresničevanju le-tega, otrok naleti na družbene prepovedi, ki jih postopoma sprejme za svoje. Nauči se preusmerjati svoje nesprejemljive ambicije. Starši mu pri tem lahko pomagajo tako, da njegovo energijo preusmerjajo v sprejemljive dejavnosti, npr. šport. Tako se bo otrok naučil postavljati in slediti ciljem, ki so smiselni, realni, socialno sprejemljivi. Če se otrok tega ne bo naučil, bo doživljal krivdo, ko bodo njegove težnje prišle navskriž z družbenimi pravili in omejitvami.

Po šestem letu se otrok uči delavnosti, vztrajanja pri aktivnostih, spoštovanja pravil, sodelovanja. Zgleduje se po učinkovitih in uspešnih posameznikih. Dejavnosti si želi dobro opraviti, želi pohvale in odobravanje, veliko mu pomeni individualni in skupinski uspeh. Hkrati pa postane bolj občutljiv na neuspeh. Doživljanje neuspeha lahko vodi v občutke manjvrednosti. Starši lahko otroku v tem obdobju pomagajo tako, da ga vzpodbujajo, priznavajo njegov trud in so bolj osredotočeni na otrokova močna področja.

Viri:

  • Ortner, G. (1997). Pravljice, ki so otrokom v pomoč: zgodbe, ki pomagajo odpravljati strah in napadalnost , in kaj morajo o tem vedeti starši. Ljubljana: Mladinska knjiga
  • Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2006). Teorije psihičnega razvoja. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 28-63). Ljubljana: Znanstveno raziskovalni inštitut filozofske fakultete
  • Papalia, D. E., Olds. E. W. in Feldman, R. D. (2003). Otrokov svet: otrokov razvoj od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana: Educy