Ko je otrok sam doma

  • Image

Dandanes se veliko otrok po končanem pouku vrne v prazen dom. Velika večina staršev je namreč v službi do poznega popoldneva, nato pa odidejo še v trgovino ter po ostalih opravkih. Tako so nemalokrat otroci sami doma tudi do 5 ur na dan.

Vsekakor je v nekaterih primerih težko poskrbeti za varstvo otrok v popoldanskem času, zato staršem ne preostane drugega, kot da otroke pustijo same doma. Seveda pa morajo starši pred sprejetjem te odločitve upoštevati različne vidike. Vsekakor mora biti otrok dovolj star, da bo lahko v času, ko je sam doma, znal poskrbeti zase in za svojo varnost. Starši morajo jasno opredeliti vsa pravila in pričakovanja, ki jih imajo od otroka v času, ko je ta sam doma. Otrok naj ne odpira vrat neznanim osebam ter naj uporablja računalnik in televizijo v mejah dovoljenega časa. Otroku morajo biti na voljo vse telefonske številke, na katerih so dosegljivi starši ali druge odrasle osebe, na katere se lahko obrne. Če je otroka strah biti samega doma, je seveda nesmiselno vztrajati pri tem in je bolje poiskati varstvo.

Starši naj na podlagi zrelosti in odgovornosti svojega otroka sami presodijo, ali ga lahko pustijo samega doma. Seveda k odločitvi pripomorejo tudi pretekle izkušnje. Če otrok odgovorno izpolnjuje naloge, se ustrezno sooča z nepričakovanimi situacijami ter razume in sledi pravilom, se bodo starši lažje odločili in ga pustili samega doma. Moderna telefonija pa staršem danes omogoča tudi redno preverjanje otrok, česar se je koristno posluževati. Vsekakor pa je dobro začeti postopoma. Otroka naj se najprej pusti samega doma za eno uro in če ni nobenih težav, se ta čas postopoma podaljšuje. Za vsak slučaj pa naj otroka naučijo ravnanja v sili ali nevarnosti.

Seveda je pri starših prisotna velika zaskrbljenost in strah, ko svojega otroka prvič pustijo samega doma. Ampak s predhodnimi pripravami in načrtovanjem je to lahko na koncu pozitivna izkušnja tudi za otroka, ki se počuti bolj neodvisen in gotov vase.

Viri:

  • Home alone children. American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 46; 2004.