Jok

  • Image

Mati zasliši dojenčkov jok kmalu po rojstvu. Takoj ji vzbudi željo, da bi ga pomirila.

Po treh dneh že razlikuje jok svojega dojenčka od joka drugih novorojenčkov. Dojenček pa ne joka vedno enako - z različnimi načini joka sporoča različne stvari.

Če je dojenček lačen, bo začel jokati počasi, nato pa postopoma vedno bolj ritmično. Kadar čuti bolečino, bo jok izbruhnil v trenutku in bo neritmičen. Jok zaradi bolečine se bo nadaljeval tudi potem, ko starši dojenčka vzamejo v naročje, medtem ko v ostalih primerih jok preneha. Kadar otroka zebe, ali pa čuti neko neprijetno notranje občutenje, bo začel jokati potiho in počasi, nato pa se bo jok stopnjeval. Dojenček lahko joka tudi takrat, kadar je sit, mu je toplo in ga nič ne boli. V takih primerih ga najbolj pomirijo človeška bližina, glas, zibanje.

Starši, ki razumejo otrokov jok in se nanj ustrezno odzivajo, so na dobri poti, da bodo z otrokom vzpostavili zdravo navezanost. Otrok bo ob takih starših vedno manj jokal in bo vedno bolj zaupal, da se lahko nanje zanese. Tako bo postopoma postajal tudi vedno bolj potrpežljiv. Šest do devetmesečni dojenčki se navadno znajo potolažiti kar sami s palcem, dudo, igračo ali z drugo obliko vedenja, ki jih pomirja. Taki dojenčki so bili deležni ljubezni in so razvili lastno moč, na katero se lahko oprejo v trenutkih osamljenosti ali stiske. Uspešno so razvili občutek, da »zmorejo sami«. Ta občutek je odločilen za njihovo kasnejšo samopodobo in zaupanje v lastne sposobnosti.

Viri:

  • Brazelton, T. B. (1999). Otrok: Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka. Ljubljana: Mladinska knjiga
  • Kompan Erzar, K in Poljanec, A. (2009). Rahločutnost do otrok. Stik z otrokom v prvem letu žilvjenja. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut