Izbruhi jeze

  • Image

Otroci med izbruhom jeze kričijo, tekajo okrog, brcajo, tepejo, grizejo, jokajo, se valjajo po tleh, zadržujejo dih...

Tako vedenje lahko traja od 20 sekund pa tudi po več ur. Starši se ob takem vedenju otrok pogosto znajdejo v zadregi, jih je zaradi tega sram, hkrati pa jim predstavlja izziv in težavo, s katero se morajo spopasti.

Pri otrocih jeza najpogosteje izbruhne, kadar ne smejo narediti česa, kar si želijo. Na primer, ko ne smejo jesti sladoleda pred kosilom; ko morajo iti spat; ko jim rečemo, da je bilo za danes dovolj gledanja televizije itn. Jeza lahko izbruhne tudi, kadar jim rečemo, naj naredijo nekaj, česar nočejo. Na primer, ko jim rečemo naj pospravijo igrače, ki so razmetane po dnevni sobi. Pojavijo pa se lahko tudi, kadar so preveč utrujeni ali lačni, ko niso kos težki nalogi, ali pa, ko želijo pridobiti pozornost staršev.

Izbruhi jeze se najbolj pogosto pojavljajo pri otrocih med prvim in četrtim letom starosti.

Pri letu in pol se pojavljajo, ko otroci želijo »narediti sami«, starši pa jih želijo zavarovati pred morebitnimi nevarnostmi. Na primer, ko otrok želi iti sam po stopnicah, pa mu starši ne dovolijo, ker bi lahko padel in se poškodoval.

Kasneje testirajo meje in želijo videti, kako daleč lahko grejo, preden bodo starši ustavili njihovo vedenje. Ko ne morejo doseči cilja, so jezni, jokajo, kričijo in tepejo. Pogosto se izbruh konča le tako, da dobijo kar želijo.

Pri treh letih so otroci manj impulzivni in uporabljajo jezik, da izrazijo svoje želje. Pri teh letih so izbruhi jeze manj pogosto in manj intenzivni. Še vedno pa so lahko pogosti pri tistih otrocih, ki so ugotovili, da je izbruh jeze dober način, da dobijo kar želijo.

Pri štirih letih že lažje izrazijo svojo jezo skozi jezik in tako rešujejo probleme ter sklepajo kompromise. Kasneje so izbruhi jeze povezani predvsem z zahtevnimi učnimi nalogami in medosebnimii odnosi v vrtcu in šoli.

Starši se najbolje spopadejo z izbruhom jeze tako, da ga ignorirajo, da ostanejo mirni in se z otrokom ne pogovarjajo o tem, ali je to primeren način izražanja jeze. Pazijo pa naj le toliko, da ne bo poškodoval sebe ali druge. Takoj, ko se otrok umiri naj pohvalijo primerno vedenje.

Viri:

  • Harrington, R. G. (2009). Temper tantrums: Guidelines for parents. University of Kansas
  • Oesterreich, L. (2003). Understanding children: Temper tantrums. Iowa state university