Inteligentnost

  • Image

Inteligenčni količnik, znan tudi kot IQ, ki ga psihologi izračunajo na podlagi odgovorov v testu inteligentnosti, ima lahko precejšen učinek na prihodnost otroka.

Vpliva na to, kaj si bodo o njem mislili njegovi učitelji, o pridobivanju določenih privilegijev, na primer štipendije.

Prve teste inteligentnosti sta razvila Francoza Binet in Simon. Namen teh testov je bil razločevanje med otroki, ki so dovolj »inteligentni« za vključitev v šolo in tistimi, ki niso. Na podlagi rezultatov so otroke razvrstili v ustrezne razrede.

Res je, da rezultat, dosežen pri inteligenčnem testu, napoveduje otrokovo sposobnost obvladovanja šolskih predmetov, pove pa malo o uspešnosti v kasnejšem življenju. Dva otroka imata lahko enak inteligenčni količnik, pa se kasneje lahko en še izredno intelektualno razvije, za drugega pa se izkaže, da je doseženi rezultat že vrh njegovih intelektualnih zmožnosti. Nekateri avtorji zato drugače gledajo na pojem inteligentnosti.

Psihologa Gardnerja bolj kot natančnost odgovora na neko nalogo v testu inteligentnosti, zanima sposobnost reševanja problemov v vsakdanjem življenju in ustvarjanja izdelkov, ki so pomembni v neki kulturi. Po njegovem mnenju naj bi človek skozi evolucijo razvil več inteligenc:

  • jezikovno,
  • logično-matematično,
  • glasbeno,
  • telesno-gibalno,
  • prostorsko,
  • intrapersonalno (t.j. zmožnost opazovati in razumevati lastno čustveno doživljanje),
  • interpersonalno (t.j. zmožnost opazovanja in razlikovanja med razpoloženji, nameni in motivacijo drugih posameznikov) in
  • naturalistično.

Psiholog Goleman pa govori o emocionalni inteligenci, ki pride do izraza predvsem v socialnih situacijah. Pravi, da je celo bolj pomembna kot IQ. Otrok ima lahko zelo visoke sposobnosti in se zelo dobro nauči za preverjanje znanja iz matematike, vendar ker ga je strah, da bi dobil slabo oceno, popolnoma ohromil, ne more reševati nalog. Emocionalne inteligence lahko otroka tudi naučimo.

Viri: