Glasbena inteligenca

  • Image

Glasbena inteligenca je sposobnost razmišljati v glasbi.

Posamezniki z visoko izraženo glasbeno inteligenco so občutljivi za melodijo, ritem in barvo glasbe. Nezanemarljiva pa je tudi čustvena plat glasbe oz. to, kako vpliva na posameznike. Skladatelji ali izvajalci nemalokrat posnemajo ali izražajo čustva skozi glasbo.

Normalni otroci v prvih letih življenja »pojejo« in čebljajo. Dvomesečni dojenčki naj bi bili sposobni posnemati višino, jakost in melodični obris materine pesmi, štirimesečni pa tudi ritmično zgradbo. Dojenčki so celo bolj dovzetni za glasbo kot za govor.

V drugem letu starosti otroci naredijo pomemben korak v glasbenem razvoju. Prvič začnejo samostojno oddajati nize ločenih tonov, izmišljujejo si spontane pesmi in začnejo peti kratke odlomke znanih pesmi, ki jih slišijo v svojem okolju. Na primer »adi – adi – adi« iz pesmi »Mi se imamo radi« ali pa »teka – teka« iz pesmi »Ježek teka, teka in se kotali«.

Do šestega leta nekateri otroci znajo že zelo dolge odlomke pesmi, mnogi drugi pa posnemajo le melodijo pesmi. Razen pri otrocih, ki so nenavadno glasbeno nadarjeni ali imajo priložnosti za izpopolnjevanje, po vstopu v šolo ni več opaziti posebnega glasbenega razvoja.

Tisti otroci, ki jih starši usmerjajo v glasbo navadno do devetega leta delujejo zgolj na osnovi svoje nadarjenosti in se jim ni potrebno pretirano truditi. Po devetem letu pa se začne obdobje bolj intenzivnega razvijanja spretnosti. Otrok mora začeti resno vaditi in vso svojo energijo usmeriti v razvijanje svoje glasbene spretnosti. To lahko povzroči prvo »krizo«, ko se otrok začne zavedati, da se bo moral odreči drugim vrednotam, če se želi posvetiti glasbeni karieri. Druga, bolj odločilna kriza nastopi na začetku adolescence, ko se vpraša ali res želi življenje posvetiti glasbi.

Viri: